Pobudnik sklada je Civilna kantavtorska iniciativa. Ob smrti Tomaža Pengova nas je namreč spet prešinilo, da moramo sami skrbeti za kantavtorski žanr. Tako smo prišli na idejo, da sestavimo hommage Tomažu in s prihodkom od nastopa ustanovimo sklad. Vemo, da ne bo šlo za neki velik denar, ampak kantavtorji tako ali tako ne potrebujemo veliko.
Kakšna je pravzaprav funkcija sklada? Komu ali čemu je namenjen?Sklad ima dve nalogi: urediti zapuščino Tomaža Pengova in razvijati kantavtorstvo – kar je najbolj preprosto storiti tako, da se pomaga pri promociji kakega mladega kantavtorja. Sklad bo upravljal festival Kantfest in želimo si, da bi se sčasoma ideja vse bolj razvila in s pomočjo sklada tudi obrodila prve sadove. Tu bi še omenil pomembno zmago: kantavtorstvo je vpisano v razvid poklicev v kulturi, kar je pomembno za vso Civilno kantavtorsko iniciativo.
Ali ste prišli do trpkega spoznanja, da mora do tovrstne pobude priti znotraj ceha, sicer bo spomin na Tomaža Pengova počasi zbledel? Pri tem mislim zlasti na dejstvo, kako težko je bilo pridobiti nekatere podatke z naslovov, ki bi morali skrbeti za našo kulturno dediščino, zaradi česar je pretok informacij potekal predvsem med znanci in prijatelji.Vsak žanr ima svoje zakonitosti, prednosti in zagate. Tomaž je bil miren in liričen ter po svoje izjemno angažiran. Preostali smo drugačni. Vsak ima svojo pisavo in pojavo. Jasno pa nam je, da če hočemo kaj imeti, moramo za to dajati dvakrat več. Kantavtorstvo je navajeno, da se prebija iz krize v krizo in takšna situacija, kot je zdaj, za nas ni nič novega. Podatkov pač ni, ker kantavtorstvo velja za zabavno glasbo, katere glavni namen je potrošnja. Kantavtorji ustvarjajo znotraj te glasbe presežke, ki krepko vplivajo na priznane žanre v glasbi, poeziji in nastopanju. Zato ostaja pri ozaveščenih – spomin. Institucije se ukvarjajo s seboj in svojim preživetjem ter laskajo politiki, saj jih financira. Zato tudi študijsko in muzejsko pojavljanje ni merilo kvalitete. Zgodovina našega kantavtorstva je zapisana in zapeta. Ostaja v drobcih in nekoč jih bomo – ali bodo – že sestavili. Ampak za zdaj je pomembnejša reka kot bregovi. In Tomaž je eden njenih izvirov. Tomaža smo spodbujali, naj napravi kaj novega, a je bil preveč kritičen do sebe. Očitno je že to, kar je napravil, dovolj za hommage. To je naš poklon Tomažu in njegovemu geniju.
Torej povsem prostovoljna pobuda? Kje pa sedijo tisti, ki bi morali skrbeti in objavljati portretna in zbrana dela naših umetnikov, skrbeti, da ne utonejo v pozabo in da jih bodo lahko spoznavale tudi prihodnje generacije?Redne zbirke, ki so jih v preteklosti s takšnim trudom sestavljali, recimo Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, danes propadajo. Tako hvaljene ZDA se imajo zahvaliti le zasebniku Alanu Lomaxu, da so sploh prišle na folklorni zemljevid, medtem ko pri nas niti Štrekljeve zapuščine še nismo prepisali. Skratka, celo priznana področja niso obdelana. Vendar niti to, kar imamo že obdelano, večine ne zanima ter tako v tujini kupujemo naše pravljice in naše pozabljene pisne prakse. Dostopnost se z modernimi tehničnimi sredstvi sicer povečuje, tako da je vedno bolj jasno, da gre za našo duhovno lenobo, ne za zaroto. Šele uporaba osmisli natančnost, zato je treba zbirati material zelo skrbno in korektno. To zadnjo fazo morajo strokovno napraviti ustrezne inštitucije in podatke pripraviti za »večnost«.
Do tega trenutka, če bo do njega sploh prišlo, pa breme pada na pleča entuziastov ali fanov?Na začetku je nedvomno entuziazem, vendar to ni rešitev. Po začetni pobudi mora zbiranje prevzeti sistem, saj se lahko nabere toliko gradiva, da si brez pametnih smerokazov nebogljen in posledično za zanamce neuporaben. Tak scenarij ni nič novega. Vsem svetovnim zvezdam so najprej najpomembnejši zasebni zbiralci, šele potem druge ustanove. Tu gre za hecno dialektiko ekskluzivizma kulturnega kapitala in narcisoidnosti.
Kako je potekal izbor in nabor ekipe, ki je izbrala in sestavila program nocojšnjega večera?Jedro smo zastavili na skromni sedmini po Tomaževem pogrebu. Trije sklopi so se oblikovali: njegovi kolegi in generacija, kantavtorji ter mlajši izvajalci. Vsi žal niso mogli priti v poštev, saj bi bila v tem primeru prireditev predolga.
Uspelo vam je nagovoriti tudi Matjaža Vipotnika, oblikovalca legendarne naslovnice večnih Odpotovanj.Mislim, da je bilo prav, da smo najprej h sodelovanju in ponovnem oblikovanju povabili Matjaža. Takoj je privolil. Prav tako bo prišel Janez Brecelj, ki je posnel takrat legendarne fotografije. V arhivu je našel je še eno, s katero zaključujemo spominski koncertni list.
Tudi tretji »krivec« za omenjeni album, snemalec Aco Razbornik, je potrdil svoj prihod.Aco vsekakor ne sme manjkati. Veliko nekdanje ekipe je napovedalo svoj prihod: od Draga Vovka, ki je založil naslednji dve Tomaževi plošči, do Milana Dekleve, ki smo ga uspeli prepričati, da bo prebral dve Tomaževi pesmi, kajti brez njega si sploh ne znam predstavljati spominskega večera.
Po kakšnem kriteriju ste izbrali preostale sodelujoče?Merila so bila naslednja. Da spoštuješ Tomaža. Da izvedeš njegovo pesem. Da si nekoč z njim sodeloval. Da je izvedba zanimiv in svež komentar Tomaževe pesmi. Da si subjekt in ne ego.
Kakšna so vaša pričakovanja glede nocojšnje prireditve?Lep večer, malo nostalgičen, a navdihujoč za vse, da odpotujejo dalje in odkrivajo v času to, kar je za svoj čas napravil Tomaž. Prav od njega sem se naučil, da ne moreš pobegniti pred seboj in da je to, kar govorijo drugi o tebi, preteklost.