Dinamika včerajšnjega dogajanja v sodni dvorani radovljiškega sodišča bi naključnemu opazovalcu dajala vtis, da gre za dobro zrežiran film. Med glavno obravnavo, v kateri so sodili domnevnemu mladoletnemu tatu kolesa, ki je oškodovanca obenem pretepel, so se na obrazih javnosti, ki jo je spremljala, mešali občutki sočutja, bolečine, dvoma, zmagoslavja, pravičnosti, razočaranja... Dramatičnosti dogajanju ni manjkalo. Oškodovanec je bil med zaslišanjem pred sodnikom tako pretresen, da je nekaj podrobnosti dogajanja usodnega dne, ko jo je skupil in ostal brez kolesa, pozabil. Obdolženec je bil izjemno prepričljiv, ko je trdil, da mu je kolo podarila babica, oškodovanca pa je v resnici našel na tleh in mu je želel pomagati. Tožilstvo je v zgodbo slednjega z natančnimi vprašanji dodobra zavrtalo, luknje pa so vztrajno krpali njegovi zagovorniki.
Nepridiprav za en dan
Prikaz glavne obravnave sojenja mladoletnemu storilcu kaznivega dejanja je bil namenjen oddelku devetošolcev radovljiške osnovne šole Antona Tomaža Linharta. »Vsak akter na sodišču ima svojo barvo toge. Tožilec ima sivo, zagovornik obdolženca vijoličasto, sodnik pa črno z znakom tehtnice,« je šolarjem pred začetkom obravnave pojasnila sodnica Barbara Nastran, ki se je projekta domislila. Letos so ga za radovljiške devetošolce pripravili že drugo leto zapored. Vendar je glavna obravnava, ki jo spremljajo in v njej sodelujejo, pravzaprav nadaljevanje – Nastranova najprej učence obišče v šoli, jim predstavi domnevno kaznivo dejanje in njegove zakonske okvire. Učencem pojasni razlike med delom sodnika, tožilstva in zagovornika. Razloži jim, kako poteka glavna obravnava, posreduje jim tudi izmišljen obtožni predlog, ki je podlaga za dogajanje v sodni dvorani. Seveda to ni dovolj – da človek glavno obravnavo resnično razume, jo mora doživeti.
Za pristnejše doživetje glavne obravnave kot tožilci, priče, zagovorniki in sodniki nastopijo zaposleni s sodišča in njihovi zunanji sodelavci. Pomagajo jim šolarji, dva med njimi pa se opogumita in prevzameta »glavni« vlogi – vlogi obdolženca in oškodovanca. »Učenci so si vloge zelo hitro sami razdelili,« je poudarila razredničarka Irma Bertoncelj Kordež in dodala, da so se nanje skupaj pripravljali v razredu.
»Želimo vam približati sodišče, ki ni nekaj hudega. Vedeti morate, da ste s 14 leti kazensko odgovorni in vas za kazniva dejanja lahko obravnavamo tudi na sodišču,« je učence opozarjala Nastranova. »Kazni so milejše, prav tako način obravnavanja. Kazni, ki se izrekajo mladoletnim, so ukor, zavodski ukrepi in za huda kazniva dejanja tudi mladoletniški zapor v trajanju do petih let.«
Smeh v sodni dvorani
Kot je bilo pričakovati, so šolarji informacije sprejeli z vso resnostjo. Kljub temu se na sodišču včasih zgodi kaj smešnega, jih je opozorila sodnica. »A nismo v gledališču. Smejati se ne boste smeli, če se boste, vas sodnik lahko pošlje ven,« je dodala. Kako resni so lahko, ko se zgodi kaj smešnega, so kmalu lahko preizkusili. Ena od prič v tokratni obravnavi, blagajničarka v trgovini, pred katero se je zgodil namišljeni incident, odigrala jo je zaposlena na sodišču, je postregla z vsemi možnimi elementi komike.
Za ukrivljene ustnice udeležencev je poskrbela že, ko je sodnika vprašala, ali sme sleči jakno, saj je v dvorani res vroče, in odložiti torbico, v kateri ima polno vrednih stvari. Ko je sodniku povedala svoj (izmišljeni) priimek, ki si ga je izposodila pri znanem oblikovalcu dragih kamnov, ob tem pa zapisnikarico opozorila na ustrezen zapis črke w, so učenci le stežka zadrževali smeh. Sledile so še slikovite izpovedi o menjavi izmene službe, o upokojencu, ki je ravno plačeval in mu je morala blagajničarka, da je bila na tekočem z incidentom pred trgovino, pogledovati zdaj čez eno, zdaj čez drugo ramo; razgled na krvavo dogajanje so ji omogočala vedno zgledno očiščena širna stekla trgovine, v kateri je bila zaposlena...
A ker je šlo le za prikaz glavne obravnave, je smeh toleriral tudi tokratni sodnik s svojima šolskima pomočnikoma. Skupaj so obdolžencu, ki so ga poimenovali Srečko V., dosodili pogojno kazen osmih mesecev zapora, kamor bo šel, če bo v navzkrižje z zakonom prišel še kdaj v prihodnjih treh letih.
Izkušnja, ki da misliti
Ko je bilo obravnave konec, se je zdelo, kot da so si devetošolci oddahnili. »So ljudje, ki živijo tako, da kršijo zakon. Enostavno ne znajo drugače. Vsakomur pa se lahko zgodi, da kdaj pride v nasprotje z zakonom,« jih je ob koncu opozorila sodnica Nastranova (tokrat je v prikazu odigrala vlogo tožilke). »Sodišče ni bavbav. Odzovite se, če vas pokliče, saj v nasprotnem primeru močno poslabšate zadeve.« Šolarje je pozvala, naj opozorijo na ustrahovanje in izsiljevanje, če ga opazijo ali so njegove žrtve. »Če boste tiho, boste lahko vse življenje v položaju žrtve. Če pa boste o tem spregovorili, boste v slabem položaju samo takrat, dolgoročno pa boste sebi in drugim naredili uslugo.«
Da se je devetošolcev dogajanje na sodišču močno dotaknilo, se je videlo na njihovih obrazih, preden so se vrnili v šolo. »Upam, da jim bo ta izkušnja preprečila, da bi se zapletali v težave,« je dejala njihova razredničarka. Mnogi so ji pritrdili. Vidno olajšana sta bila tudi učenca, ki sta pogumno odigrala vlogi žrtve in obdolženca. »Bilo je težje, kot sva si predstavljala. Vsa tista vprašanja, ki gredo v podrobnosti...« sta zmajala z glavo. Podrobnosti so vplivale tudi na učence, ki so obravnavo spremljali kot javnost: pretep, okrvavljen obraz, brca v trebuh in izbit zob namreč redkokoga pustijo brezbrižnega.
Le učenka (vsa imena v dogovoru s sodiščem izpuščamo), ki je tokrat oblekla tožilsko togo, je prepričana, da se bo na sodišče še vrnila. Morda celo v isti vlogi: »Dober občutek je, ko braniš oškodovanca. Ta izkušnja mi je dala misliti,« je priznala in dodala, da razmišlja o tožilski karieri. Brez dvoma se je v svojo vlogo, kot vsi drugi, popolnoma, morda celo usodno vživela.