Pomembne so tudi zaščite blagovnih znamk. Po poti Društva oljkarjev slovenske Istre, ki je z označbo porekla že pred časom zaščitilo svoje ekstra deviško oljčno olje, naj bi stopili tudi goriški in briški oljkarji. Kaj blagovna znamka pravzaprav prinaša?

ULIEJE 2 je projekt Evropske unije – nosilci projekta smo goriški in briški oljkarji – del njega pa je tudi ustanovitev skupnosti proizvajalcev. Njeni člani se obvežejo, da bodo pridelovali olje po strogo določenih postopkih in standardih, da bodo uporabljali le dogovorjene sorte, obenem pa se morajo obvezati, da bodo, na primer, najmanj 30 odstotkov pridelka tržili pod skupno blagovno znamko. To spodbuja tudi država, in sicer tako, da pet let financira strokovnega sodelavca, ki vodi vso administracijo, trženje in podobno. Opažamo, da imajo nekateri odpor do tega – predvsem zaradi obvezne oddaje določene količine pridelka. A dejstvo je, da je le v tem prihodnost. Samo na ta način se namreč lahko zaščitimo pred ponaredki, ki jih je vse več. Dogaja se, da proizvajalci kupijo olje v Italiji in ga potem prodajajo kot, recimo, briško olje.

V zadnjih letih je v Sloveniji veliko kmetov vinograde nadomestilo z oljčnimi nasadi. Pravijo, da je oljkarstvo dosti bolj ležerno in dobičkonosno od vinogradništva, če nisi res vrhunski vinar. Nekajkrat na leto menda poškropiš, enkrat obrežeš, pobereš in neseš stisnit – to je menda vsa znanost. Je res tako?

Res je. Trto moraš obrezati, gnojiti, zadnje čase celo namakati in desetkrat ali večkrat škropiti. Zato je gojenje trte bistveno bolj zahtevno od oljke. Tudi obiranje je veliko bolj mukotrpno. Pri integralnem oljkarstvu tudi škropljenja ni. Oljke je treba le ubraniti pred napadi oljčne muhe in pavjega očesa. Je pa res, da je donosnost oljke veliko manjša kot pri trti. Lansko leto se je gibala med 12 in 15 odstotki, kar pomeni, da je bilo treba nabrati sto kilogramov oljk, da si lahko iz njih stisnil 12 do 15 litrov olja. Eno drevo da ob dobri rodnosti približno 30 kilogramov plodov.

Zakaj je potem olje tako drago? V zadnjem času je pogosto slišati, da olje na prodajni polici, ki ne stane vsaj 20 evrov za liter, ni tisto pravo. Je to res?

Res je, ampak to ni rečeno kar tako na pamet. Narejene so bile ekonomske analize. V te so vključili stroške pridelave, predelave, embalaže, raznih laboratorijskih analiz in podobno. Stiskanje kilograma oljk stane na primer 0,22 evra. Če potrebujemo deset kilogramov za liter olja, potem vemo, da 2,2 evra pustimo samo v preši. Pri upoštevanju vseh stroškov in domače delovne sile so prišli agroekonomisti do številke, ki se giblje med 12 in 15 evri za liter olja. To je torej stroškovna cena. Potem pa še trgovine dodajo svojo maržo. Treba je tudi vedeti, da se pri nas vse dela ročno. Pri obiranju oljke ne smejo pasti na tla – le na mrežo – in morajo biti v roku 24 ur stisnjene. To je pač princip butične pridelave. Španci ali Maročani pa drevo stresejo in pridejo z buldožerjem ter potisnejo na kup plodove, ki pridejo včasih na vrsto za mletje šele čez eno leto.

V Maroku in Španiji potemtakem ne delajo kvalitetnih olj?

Vsako okolje ima tudi zelo kvalitetna olja. A na naše prodajne police priroma tisto najcenejše in nekvalitetno, ki je odraz množične proizvodnje. Večinoma je to staro olje, ki ga drugod ne morejo prodati. Res je sicer, da na vseh izdelkih piše enako – ekstra deviško oljčno olje – a treba je vedeti, da kvaliteta tujih olj v naših trgovinah vsaj v tretjini primerov ne ustreza napisom na deklaracijah. Veliko je tudi starih zalog. Poznan je primer, ko je eden od naših veletrgovcev pripeljal dve cisterni olja iz Španije. Pri nas so ga zapakirali in deklarirali kot ekstra deviško, v resnici pa je bilo lampante, ki ni primerno za prehrano. To je bilo olje, staro dve leti, ki je lahko sporno tudi z zdravstvenega vidika. Vemo namreč, da oljčno olje ni primerno za staranje, saj po letu in pol izgubi senzorične kvalitete in tudi kemijsko se začne spreminjati.

Kako bi se morali bojevati proti tovrstnim goljufijam?

Država vsake toliko pooblasti laboratorij v Izoli, da opravi analize za določena olja. Dejstvo pa je, da so tovrstne kontrole izredno drage, zato jih ni veliko in zato smo večinoma prepuščeni nelojalni konkurenci. Potrošnik se mora sam odločiti, kaj bo kupil. Spet se moramo vrniti k ceni, ki je prvo merilo za kvaliteto. Dejstvo je, da olje, ki je deklarirano kot kvalitetno, ne more stati manj kot 10 evrov. V tem primeru pomeni, da je trgovec dobil olje po pet evrov, saj mora tudi on nekaj zaslužiti. Kakor koli že, rešitve niso v kaznovalni politiki, saj vemo, da se ta nikogar ne prime. Zato je najpomembnejše, da ozavestimo potrošnika, kaj je kvalitetno olje.

Dejstvo pa je, da se v Sloveniji kupci še vedno v večini primerov odločajo za cenena tuja olja. Zakaj?

Ker gledajo na ceno in zaupajo napisanemu na embalaži.

Kaj pa, ko kupec takšno olje pokusi? Ali ne zazna razlike?

To je pa drug problem. Mi poskušamo prek sejmov in degustacij vzgojiti potrošnika, da bo lahko prepoznal kvaliteto. Mi promocije delamo prav s tem namenom, ne pa zato, ker olja ne bi mogli prodati.

Igra morda pri našem kolektivnem okusu tudi vpliv pogostega dopustovanja na Hrvaškem in kupovanja nekvalitetnega olja na dalmatinskih tržnicah?

To je dejstvo. Lansko leto mi je oljkar z Brača, ki je zelo napreden, lepo razložil celotno zgodbo. Oni imajo namreč dva načina proizvodnje: takega kot mi, ko takoj poberejo oljke in jih sproti odnesejo v torkljo na mletje, in tradicionalnega, ki ga zahtevajo potrošniki. Olje, pridelano po tradicionalni metodi, je slabo tako po kvaliteti kot po vonju. V tem primeru namreč oljke strpajo v žaklje in jih vržejo v morje, kjer se razsluzijo. V morju so tako oljke tudi po dva meseca. Ko je oljarna prosta, oljke nesejo na prešo in iz tega nastane olje, ki smo ga – nekateri pa ga še! – kupovali v plastičnih kanticah in ga nosili domov kot super dalmatinsko olje, čeprav je bolj rjave barve kot olivno zelene. Strokovnjaki trdijo, da je tudi zdravstveno sporno, ker je narejeno brez primerne filtracije in se zato v olju ohranjajo strupeni delci. To je rezultat tradicije, nostalgije in seveda cene. Hrvaško oljčno olje je lahko sicer tudi zelo kvalitetno. Nikakor ga ne gre posploševati.

Ali fraza, da severneje kot raste oljka, boljše olje daje, res drži? Potemtakem bi moralo biti slovensko olje najboljše na svetu.

Saj je najboljše. To ni lastna hvala. Na svetovni razstavi v Pekingu je – na žalost Italijanov, ki so organizirali tekmovanje – zmagalo koprsko oljčno olje. Tudi v Veroni so zmagali naši. Povsod so najvišja mesta rezervirana za slovenske oljkarje. Fraza ni iz trte izvita, res imamo najboljše predispozicije. Pri nas so namreč najtrši pogoji, v katerih lahko oljka še uspeva. Zato pa je tudi pomembno, katere sorte sadimo, kajti marsikatere ne prenesejo naših temperatur. Tisto, kar pri nas oljka stisne iz sebe, stisne z velikim naporom, in to je le tisto najboljše. V tem je razlog kvalitete. Na Braču, na primer, stara oljka normalne velikosti ne obrodi manj kot sto kilogramov. Pri nas pa je čudovito, če nam drevo podari 20 kilogramov.

Vladimir Uršič predsednik Zveze društev oljkarjev Slovenije