Film oz. celovečerec brez proračuna lahko posnameš enkrat v življenju, ker iz osebne izkušnje lahko povem, da je cel proces nastajanja zelo naporen. Vsak, ki ima močno voljo in motivacijo, da se loti česa podobnega in če ima začrtan cilj, se pravi – spraviti film v kino, mu lahko uspe. Seveda moraš biti organiziran in za vsako težavo imeti rezervni načrt. Potrebuješ še ekipo, ki verjame v tvoj cilj in projekt.
Torej se da posneti film tudi bolj ali manj s pomočjo prijateljev, z željo, talentom, motivacijo in vztrajnostjo, ne nujno samo z milijoni?Vse, kar ste našteli, je dosti pripomoglo pri snemanju našega filma. Imel sem ogromno podporo prijateljev in znancev. Potreboval sem določen avto za snemanje enega prizora in sem poklical prijatelja, ker ga ta ni imel, je poklical svojega znanca, ta je poklical drugega in tako se je širila informacija naprej. Skoraj smo že odpovedali snemalni dan, ko me je nato poklical čisto neznani človek, mislim, da kakšen dvanajsti, ki je prejel enak klic kot prvi in ponudil pomoč pri snemanju. Najpomembneje je vztrajati, česar se mora zavedati vsakdo, ki se bo lotil česa podobnega. Pomembno je, da ne odnehaš. Moj cilj je bil posneti film in ga spraviti v kino, da si ga širše občinstvo pogleda in mogoče s tem dam še komu motivacijo, da se neodvisni filmi lahko snemajo tudi pri nas.
Prvo snemanje filma, za katerega ste scenarij napisali že pred desetletjem, je potekalo leta 2006. Pri čem se je takrat zalomilo?Projekt leta 2006 ostaja zame večna misterija. Takrat je šlo prav tako za film brez proračuna, ampak je bila verjetno vztrajnost tista, ki je projekt ustavila. Takrat sem sodeloval samo kot scenarist, mesto režiserja in producenta pa je prevzel nekdo drug. Odgovorov na vprašanja, ki se začnejo s »kaj, kako, zakaj«, še danes ne vem. Se mi pa zdi, da tudi niso več pomembna, ker sem projekt začel znova in ga pripeljal do konca.
Je pri nas težko posneti kriminalko?Ne. Posnamemo lahko vse možno od grozljivke, akcije ali pa celo znanstvene fantastike. Problem je v tem da, se zadnje čase slovenske filme snema za nagrade in zaslužek in ne za občinstvo. Iz svoje lastne izkušnje vem, da je slovenska filmska produkcija začaran krog, v katerem se vrtijo vedno ista imena, za vstop v ta krog pa je zelo malo možnosti ali pa skoraj nemogoč. Pisal in snemal bom še naprej in upal, da pri naslednjem projektu dobil proračun.
Film ste posneli na malo drugačen, ne na t.i. old school način. Boste postali slovenski glasnik new agea v filmu?(Smeh) Celoten film smo posneli s Canon fotoaparati, kar je bila zame najcenejša in najbolj kakovostna možnost. Večina mladih ustvarjalec in režiserjev glasbenih videospotov se poslužuje enake tehnike zato verjamem, da so je bodo v bodoče še mnogi in z njo snemali še celovečerne filme.
Glasnik? O ja, rad bi razširil idejo, da lahko narediš celovečerec nekega žanra z majhnim proračunom ali brez njega, ki ga pri nas težko vidimo (kriminalka, akcija, horor), ampak to še ne pomeni, da bomo snemali filme brez proračuna celo življenje.
Kako težko je v Sloveniji sploh priti do tega, da nekdo prebere scenarij za film? Kaj mislite, da je tukaj največja težava?Stopiš v stik s producentom in mu zadevo pošlješ. Nastane težava, ker ne dobiš odgovora, če pa ga že dobiš, je ta negativen, ker je proračun ali so neka sredstva porabljena za drug projekt. »Kontaktirajte me čez pol leta, pa bomo zadevo pognali naprej« in seveda ko to narediš čez pol leta, je odgovor »Škoda, da me nisi kontaktiral dober mesec prej«…in po nenehnem igranju ping ponga greš po svoje.
»Če nisi pri koritu, je tudi proračun za film težko dobiti,« ste dejali. Se pravi – pomembna so poznanstva in povezave, ki jih ima filmski ustvarjalec. S podobnimi težavami se je, preden se je odpravil na Poljsko, srečeval tudi Mitja Okorn. Kakšni so torej vaši odnosi s slovensko filmsko industrijo?Če gledamo na proračun za film … Ja, danes štejejo poznanstva. Mogoče pa kdaj še padem v ta krog poznanstev pa čeprav nisem diplomiral na akademiji za film. Okorn je za film 'Tu pa tam' prejel zlato rolo, pa mu tudi po uspehu že vedno niso izkazali podpore. Nekateri ga mogoče še danes ne cenijo, na Poljskem pa so ga sprejeli bolje kot ga je sprejela Slovenija. Žalostno! Nočem kritizirati, ampak takšna je realnost. Če imaš željo ustvarjati na kateremkoli področju, pa te v Sloveniji ne cenijo, je logično da greš tja, kjer te bodo podprli.
Glede na to, da je Okorn brez pomoči države ali nacionalne televizije, tako kakor vi, posnel enega najbolj priljubljenih prvencev in filmov nasploh pri nas, bi vas na določeni točki lahko primerjali z njim. Boste ostali na poti režije?Okorn je pokazal, da brez pomoči države lahko posnameš gledan film. Ker tudi jaz nisem dobil nobene finančne pomoči oz. nisem imel več živcev čakati te pomoči, sem se organiziral sam in začel projekt. Zahvalim se lahko le vsem, ki so pri projektu sodelovali in mi pomagali.
Prelomnica je moj prvenec, posnet brez proračuna, itd… spoprijeli smo se z nečim neznanim in nam je uspelo. Če gledam za nazaj, bi projekt lahko seveda izpeljali še bolje, ampak zdaj vemo, kako se spoprijeti z drugim projektom, kaj smo se naučili iz prvega in katerih napak ne bomo ponavljali. Vsekakor to ni moj zadnji filmski projekt. Ostal bom na poti režije, želim si ostati tukaj v Sloveniji in razvijati slovenski film naprej. Scenarij imam pripravljen samo finančno pomoč potrebujem.
Kakšni pogoji so v Sloveniji za mlade režiserje in filmske ustvarjalce?Pogoji za mlade niso obetavni. Na tem področju se bo moralo še marsikaj spremeniti. Ali mogoče poznate koga s katerim se lahko o tem pogovorim. (Smeh)
Oglejte si napovednik za film Prelomnica:
