Prav zaradi tega vprašanja, brez katerega praktično ni šlo, ko sem komu omenila, s čim se ukvarjam, sem se odločila, da se te teme lotim najprej za diplomsko nalogo, ki sem jo v prirejeni obliki in z veliko več konkretnimi primeri in nasveti zdaj izdala še v knjižni obliki. Sicer pa – da, pri nas lahko govorimo o zvezdništvu, seveda. Moj mentor na novinarstvu Gregor Tomc je izvrstno napisal za zavihek moje knjige, da se zdi vsem normalno, da ima tako majhna država, kot je Slovenija, svoj ekonomski trg pa svojo vojsko, samo za zvezdništvo naj bi bili premajhni. No, pa pač nismo!
Damjan Murko se mi zdi denimo bolj zloglasen kot slaven. Je samopromotor, ki se trži kot pevec, a bi ga težko označili za glasbenika. Zakaj je on zvezdnik?Seveda je. Tako kot je tudi v svetu zvezdnica Kim Kardashian. Pa Paris Hilton. Pomislite na Jordan in njene bizarne zgodbice. Tisti, ki spremljajo hrvaško sceno, se bodo morda spomnili para Gotovac… Kot vidite, smo Slovenci tudi pri zvezdništvu bolj podobni svetu, kot si mislimo. Bizarnežev je namreč povsod veliko. Sicer pa v delu, kjer govorim o zgodovini zvezdništva, pišem tudi o tem, kako je Dante sebe postavil v Božansko komedijo ob bok politikom in vladarjem, torej si je pripisal večjo težo, kot jo je v svojem času kot umetnik imel! V tistem obdobju namreč umetniki niso bili posebno čaščeni. Slikar Albrecht Dürer pa je verjetno, kot Murko, v svojem času slišal kritike, da je velik samopromotor, saj je bil prvi, ki si je brez sramu upal narediti svoj avtoportret. Do takrat so slikarji svoj obraz namreč zgolj diskretno narisali kateremu od angelov ali kakšnemu drugemu statistu na veliki umetnini v čast religije.
Ste imeli pri pisanju knjige kakšne težave s konkretnimi imeni? Ste morali določene dele morda cenzurirati ali izpustiti?Prav nobene cenzure nisem imela in si je nisem želela, zato kljub nasvetom, naj preverim knjigo pri pravnici, tega nisem storila. Zato ker knjige nisem pisala z namenom, da bi prala umazano perilo. Priznam, da se spomnim še veliko verjetno bolj kočljivih zgodbic, ki bi bile zanimive za javnost. Vendar je bil moj tokratni namen, da napišem vse, kar se mi zdi relevantno za zvezdništvo nasploh. Pri primerih sem vedno napisala tistega, ki mi je prvi padel na pamet. Nisem imela niti spiska znanih osebnosti, zato se nekateri ponovijo večkrat, drugi pa sploh niso omenjeni, čeprav bi se gotovo lahko česa spomnila, če bi želela omeniti vse, ki na tej sceni nekaj pomenijo. A hotela sem zapisati zgodbe, ki bi čim bolje ponazarjale teorijo.
V knjigi pišete tudi o zgodovini zvezdništva. Kdo je bil prvi slovenski zvezdnik?Če citiram Marcela Štefančiča jr., kot sem ga v knjigi, je imela Slovenija zvezde, še preden je imela svoj film. In sicer je bila prva zvezdnica Ita Rina.
Kaj pa pred filmom in televizijo? Recimo, sta bila Žiga Zois ali France Prešeren po današnjih standardih zvezdnika?Seveda. In tudi celjski grofje ali pa Erazem Predjamski… Zgodovina zvezdništva je pač odvisna od medijev in ko še ni bilo televizije, radia in niti časopisa, so bili pač zvezdniki vladarji, o katerih se je govorilo, pa četudi samo med njihovimi podložniki. Če pa so si po zgledu Aleksandra Velikega dali natisniti kovance s svojo podobo, so jih po videzu poznali tudi drugi.
Tudi v knjigi kot prvega zvezdnika omenjate Aleksandra Velikega. Kaj pa osebe iz Svetega pisma, kot je Jezus – mar ni on prvi zvezdnik? Obstajajo liki, katerih slava je preživela stoletja in ni zbledela v Warholovih 15 minutah.Seveda, lahko razmišljamo tudi tako. Čeprav sociološka literatura začenja pri Aleksandru Velikem, ki velja za prvega zvezdnika, saj je imel pravzaprav zelo dodelan pristop: pri svojih osvajalskih pohodih je imel vedno s seboj zgodovinarja, torej nekakšnega predhodnika piarovcev. Svojo podobo je dal prvi – no, v resnici je bil resnično prvi njegov oče, vendar na veliko manjšem območju – natisniti na kovance, zaradi katerih ga je poznal res obsežen del sveta. On je bil tisti, ki je v prepoznavnosti in uspehu tekmoval z božanstvi. Za naslednje generacije pa je bil vzor že on sam.
Zdi se, da so največji zvezdniki v Sloveniji politiki. Ti polnijo večino naslovnic in časopisnih strani oziroma se pri nas največ pojavljajo v medijih…Res je. Žalostno, kajne? Sploh ker se za politiko zanimamo predvsem takrat, ko situacija v državi ni prav rožnata. Kadar nam gre dobro, nas njihove afere nič kaj dosti ne zanimajo. Če pa zaradi njihove nesposobnosti živimo vsak dan slabše, nas takoj začnejo zanimati. A tudi po svetu je tako, JFK je bil vsekakor eden od največjih zvezdnikov vseh časov.
Kaj pa umetno napihnjene zgodbe, ki se pojavljajo v rumenih medijih in ki so pravzaprav dogovorjena promocija, v kateri sodelujeta tako novinar kot znana oseba? Se vam to ne zdi zavajanje javnosti, kršenje novinarske etike?Osebno se mi zdijo precej večji problem laži, ki jih mediji servirajo o politiki in gospodarstvu. Pa čeprav jih objavljajo, ker pač zaupajo svojim virom. Če na primer najbolj gledana televizija več tednov straši pred novo gripo in je zato minister prisiljen kupiti večje zaloge cepiva, kot bi bilo to racionalno, sem namreč jaz tista, ki to financiram kot davkoplačevalka, zato se me to dotakne tudi finančno. Umetne zgodbe so nastale v začetku prejšnjega stoletja, ko se je vzpostavil hollywoodski sistem zvezdništva, ki je pravzaprav temelj zvezdništva, kot ga poznamo danes. Velikokrat se je že izkazalo, da si javna podoba in resničnost nekega zvezdnika pač nista blizu. Ampak kdo je v resnici prizadet, če Britney Spears v mladosti ni bila tako pridna punčka, kot se je prikazovala v medijih? Rumeni mediji po naravi posla prikazujemo stvari potencirane, torej bolj črne ali bolj bele, kot v resnici so. Vendar je tudi to košček resnice, kajne? Za privlačno zgodbo, ki jo bodo bralci z veseljem prebrali, pač vse skupaj malo potenciramo in poudarimo tisto, kar je najboljše oziroma najslabše. Seveda pa je to samo en del resnice. A to, da nihče ni samo dober ali samo slab, bi vendarle moralo biti jasno vsakemu posamezniku, mar ne?