Odkar je pred šestnajstimi leti v Mariboru nastala slovenska reggae zasedba Siti hlapci, se je v njej zamenjalo že 27 članov. Komunikacija med njenimi člani je bila zato vselej zelo pomembna in čeprav nekateri v njej niso več aktivni, še naprej ostajajo povezani med seboj. »Za nazaj vidim, da je bil tvoj način predajanja znanja zelo pomemben, saj si nam šel nasproti, mi pa tebi,« je začel Tadeju Tratniku - Tadimanu, pevcu in ustanovitelju skupine, ob našem srečanju razlagati Uroš Murko, prvi klaviaturist benda.
»Hodil sem v glasbeno šolo in ko sem Tadeju povedal kak glasbeni pojem, on ni vedel, za kaj gre, ko pa je on povedal s svojimi besedami, kaj želi, pa sprva jaz njega nisem razumel. Kar nekaj časa smo potrebovali, da smo se poenotili in sporazumeli – ko sem se namreč spoznal z njim, o reggaeju nisem vedel nič,« je sklenil prsta v ničlo Murko in se zasmejal. Tako so bili videti začetki reggaeja v Mariboru in sploh Sloveniji, ko so le redki poslušali Boba Marleya, kaj šele kaj drugega.
Skupina, ki deluje kot sindikat
Murko se je v bendu ponovno aktiviral po več kot desetletju premora, ko pogosto menjava trenutnega klaviaturista Marka Črnčeca, mednarodno priznanega glasbenika, ki je zaradi svojega slovesa velikokrat zaseden. Na splošno Siti hlapci delujejo kot nekakšen sindikat, pravi Murko, saj si pomagajo in se občasno združijo v starih zasedbah. »Ni težko, ko nekaj poznaš tako dobro. Naredimo eno vajo, pa je to spet to,« nadaljuje. Ob odhodu iz benda ni zamer, pravijo, ampak podpirajo člana na novi poti, mora pa ta zapolniti svoje mesto z dobro zamenjavo. Tudi Murko je svojega naslednika vodil, z njim še nekaj časa igral in nato naredil »primopredajo«.
In zakaj se je kot solist na klavirju sploh odločil za reggae bend? »Kot solist si sam in ti je za druge vseeno. V bendu pa ne moreš tako igrati, ampak moraš delati prostor ostalim. Od začetka nam to ni bilo najbolj jasno. Potem pa smo šli v smeri načela manj je več in da ima vsak instrument svojo funkcijo. Značajsko smo pa vsi bolj nagnjeni k soliranju,« se nasmehne Murko. »Tega pri Sitih hlapcih nikoli ni bilo,« je vskočil Tratnik. »Ne, ker si ti vzpostavil red tako v skupini kot glasbi,« odvrne Murko. Poleg njiju je od prvotne zasedbe trenutno aktiven še bobnar Matej Horvat - Mato, ki je imel na prvih skupnih vajah šele rosnih dvanajst let, se spominjata.
Reggae kot življenjsko delo
»Kot otrok sem poznal staro hipijko, prijateljevo mamo, ki je v avtu veliko poslušala Boba Marleyja. Takrat pri nas še ni bilo reggae glasbe,« se spominja Tratnik. V mladih letih ga je spremljala podobna zgodba kot jamajškega zvezdnika. Ulica z vsemi negativnimi vplivi ga je potegnila vase, brat je jemal trde droge, šolo je bolj ali manj obesil na klin. »Drugim so zgled predstavljali pijanci in zadetki – Kurt Cobain, Janis Joplin… Jaz sem iskal pozitiven navdih, glasbo, ki ni toliko vezana na droge, in tako znova našel reggae. Ta uči, da se odpoveš alkoholu in drogam, uporabljaš pa kvečjemu sveto rastlino Cannabis sativo,« pojasni. Najprej je to sporočilo uporabil kot filozofijo in vodilo v vsakdanjem življenju, kar prakticira še danes, nato pa ga prenesel tudi v glasbeni izraz. Nekateri člani skupine so prevzeli duhovno podstat reggaeja, drugi, kot na primer Murko, pa ne, saj jim ni bila tako blizu, a ker je bila v ospredju skupine vedno glasba, to ni bila ovira.
Tratnik je leta 1995 najprej začel kot didžej z oddajo Jah Maica Man, ki je na valovih Mariborskega radia Študent (MARŠ) živela dolgih 13 let, in po klubih. Ker pri nas, ko še ni bilo interneta, ni našel glasbenega materiala te zvrsti, je začel obiskovati festivale reggaeja v tujini. »Moral sem hoditi naokrog in raziskovati, kar mi je veliko pomagalo. Gledal sem, kako se igra reggae, in se učil od največjih mojstrov. To sem prinašal nazaj v Maribor in klasično glasbeno znanje članov benda združeval s formulami reggaeja,« pojasnjuje. Že prva, srednješolska ekipa je bila po letu ali dveh uigravanja kljub najstniški starosti glasbeno zrela za »prave špile« v domačem mestu in po festivalih. A že po dveh letih so se začele menjave, jedro in sporočilo pa je ostalo enako. »Reggae glasba mi je bila dana kot življenjsko delo in dokler bom živ, bodo Siti hlapci igrali,« je odločen njihov ključni člen.
Duhovno zatočišče proti krizi
Zdajšnje ime so dobili šele po prvem koncertu leta 1998, pred tem pa so se imenovali Slowly getting. »Po eni strani si lahko hlapec Babilona, ko se prodaš nekemu sistemu, neki družbeni laži. Svoj čas in življenje prodajaš, čeprav to niso tvoje sanje, samo da boš sit,« je klasično slovensko hlapčevsko simboliko pojasnil avtor imena Tratnik. A pravi, da ima tudi drugačen, bolj pozitiven in globlji pomen: »Vsak je lahko hlapec svojim sanjam, svojemu življenju in tistemu, v kar verjame. In tako bo tvoj kelih vedno zvrhano poln. Mogoče ne boš sit v trebuhu, boš pa duhovno.« Tudi sam sledi svojim prepričanjem, ki so proti vsakemu zastrupljanju telesa ali narave, kar izražajo tudi komadi, »antihiti«, bi rekel Tratnik, kot je Peški cona, ali znani refren: »Vrzi stran heroin, kokain, ekstazi, PCP, LSD, to ne gre…«
Izven Maribora so bolj znani v tujini kot drugod po Sloveniji, saj so redni gostje tujih festivalov reggaeja in radijskih valov. Po dveh mladostniških, bolj neposrednih in večinoma v slovenščini zapetih albumih Tukaj zdaj (2003) in Si ti hlapec? (2005) so pred dvema letoma preklopili na resnejši in zahtevnejši, tudi bolj duhovno naravnan reggae s pretežno angleškim albumom Under Jah Sun. »Hočem, da ljudje razumejo sporočilo, ki je tudi meni pomagalo, ni pa poanta, da kot klovn na odru nekaj čaram v jamajški angleščini in me nihče ne razume. Zato smo šli postopoma,« nadaljuje Tadiman.
Za konec smo ga podrezali še z vprašanjem, kako to, da v času prvovrstnih reggae tem, kot so vstaje in legalizacija konoplje, niso nastala bolj angažirana, aktualna besedila in se skupina ni bolj vključila v dogajanje. »Prej marsikdo sploh ni vedel, kaj je konoplja, danes je kajenje dekriminalizirano in jo številni uporabljajo. Podobno je vegetarijanska prehrana velika uspešnica, ko sem postal vegetarijanec pred 15 leti, pa so doma mislili, da bom umrl,« se spominja. »Marsikaj je rastaman že zdavnaj vedel, tudi glede vstajništva. Jamajčani so bili 300 let sužnji in dobro vedo, v kakšnem svetu živimo. Mi smo si lahko zatiskali oči, dokler smo imeli polno rit vsega, zdaj pa smo pristali na istem. Povsod, kjer bodo obstajali nepravična družba, rasizem ali zatiranje, bo reggae opravljal svojo funkcijo in se postavil za malega človeka. To je glasba, ki je bila narejena za duhovno zatočišče, za prebroditev krize,« je prepričan Tratnik.