»Starati se je prava muka,« je daljnega leta 1966 v pesmi Mother's Little Helper prepeval Mick Jagger, ki ima danes 70 let in je že pradedek. A pol stoletja kasneje o tej muki ni ne duha ne sluha: Rolling Stonesi so v okviru turneje 14 On Fire v ponedeljek do zadnjega kotička napolnili dunajski stadion Ernst Happel.
Približno 60.000 ljudi je nestrpno čakalo, da svoje »nehvaležno« delo opravi blues rock predskupina The Temperance Movement, ki bi jih lahko označili za nove The Black Crowes. Njihov vokalist Phil Campbell je že med nastopom izjavil, da nas ogrevajo za Stonese, ki so »najboljši bend na svetu«, potem pa mu je iz ust ušlo »Jezus Kristus!«, kot da bi se v trenutku zavedel, da končno igra na istem odru kot oni. In je dodal: »Rolling Stonesi so Jezus Kristus!« Izjava, ki spominja na tisto legendarno iz leta 1966, ki so jo zakrivili njihovi največji rivali The Beatles, ko je John Lennon svetu oznanil, da so Beatli popularnejši od Jezusa.
Ko utihnejo Charliejevi bobni
In potem pride trenutek zatišja pred nevihto ali – bolje rečeno – orkanom. Luči se prižgejo, zasliši se napoved: »Dame in gospodje, The Rolling Stones!« in Keith Richards požene mašinerijo z uvodnim kitarskim rifom pesmi Start Me Up. Stadion je na nogah, kot da bi bili obiskovalci pod množično hipnozo. Obrnem se na desno in tam ploska vsa družina – najstniška hčerka, njen mladoletni bratec, starši in starejša gospa, ki bi bila lahko babica oziroma generacija Rolling Stonesov, najbrž celo kanček mlajša. Stonesi so torej postali razvedrilo za vso družino. Za vse generacije.
Bend, ki je nekoč poosebljal nasprotje esteblišmenta, je postal institucija, podjetje, katerega frontman je od britanske kraljice prejel celo viteški naziv. Spomin na dni, ko so bili sistemu nevarni in ko so starši menili, da bodo pokvarili njihove otroke, oživi s pesmijo Sympathy For The Devil. Na ogromnih videozaslonih se pojavi goreče drevje, rdeča svetloba prekrije množico, ki glasno vzklika. Mick Jagger se pojavi odet v debelo perjasto ogrinjalo – tudi po 52 let trajajoči karieri še vedno prepričljiv v vlogi aristokratskega hudiča. Zdaj se lahko celo bolj poistoveti z besedilom, ki ga je navdihnila knjiga Mihaila Bulgakova Mojster in Margareta: »Dovolite mi, da se vam predstavim, sem človek bogastva in okusa. Z vami sem že dolga leta...« Tik pred koncem pesmi se sicer zgodi nekaj nenavadnega in za trenutek pomislim: »No, pa je konec vsega skupaj, očitno sem si ogledal res zadnji koncert.« Charlie Watts namreč neha bobnati, kar se ni zgodilo še nikoli v njihovi 52-letni karieri. Da bolje sliši vnaprej posneta tolkala, ima med to skladbo na glavi slušalke, ki pa so tokrat očitno zatajile – pesem končajo brez njega. A kot pravi profesionalci se delajo, kot da se ni zgodilo nič. Mick že sprašuje, ali je med publiko tudi kdo iz Madžarske, Hrvaške, Srbije. Slovenijo tokrat pozabi omeniti, čeprav je na Dunaj samo s koncertno agencijo romalo 18 avtobusov oziroma tisoč Slovencev.
Še vedno veliki zaslužkarji
»Da neki bend že 30 let igra enak repertoar in pritegne toliko ljudi, je fenomen. Pa tudi to, da so v enaki formaciji že 40 let oziroma od prihoda Ronnieja Wooda. Če ne štejemo osupljivega dejstva, da so sploh še živi. Ta koncert je bil eden od njihovih najboljših, če ne celo najboljši, kar sem jih videl,« pove vodja agencije Koncert.net Tadej Košmerl, ki si je Stonese tokrat ogledal že petnajstič, in doda, da je bila aktualna turneja najhitreje razprodana doslej – vstopnice so se gibale med 100 in 400 evri, VIP-prostor pa je bil še dražji.
Zaslužek britanskih rock legend ni majhen: v Izraelu so na nedavnem koncertu igrali za 4,9 milijona evrov, v to pa ni všteta prodaja tako imenovanega merchandisa – majic, kap, zapestnic, značk in domala vsega drugega, kar vsebuje njihov zaščitni znak odprtih ust, ki kažejo jezik. Lani so, poleg Fleetwood Mac, v ZDA zaslužili več kot priljubljeni mladinci One Direction in Taylor Swift – s 26,2 milijona ameriških dolarjev so pristali na petem mestu zaslužkarjev. Kljub svoji starosti (štirje glavni člani skupno štejejo 280 let) so imeli samo v ZDA lani uradno (torej legalno) 1,5 milijona prek spleta prodanih pesmi in 300.000 prodanih cedejev.
Keith naj igra, Mick naj poje
Publiki na Dunaju so namenili samo en nov komad, Doom And Gloom (2012), sicer pa je dveurni program sestavljen v slogu »greatest hits«: največ pesmi – osem – je iz šestdesetih let, pet jih je iz sedemdesetih, dve iz osemdesetih in dve iz devetdesetih. Tokrat so Stonesi postregli s presenetljivo veliko dolgih skladb, ki se jih praviloma izogibajo oziroma ponudijo eno ali dve, da lahko malo džemajo in pokažejo, da niso samo bend na avtopilotu. Presenečenje je bila atmosferična Out Of Control (z albuma Bridges to Babylon, 1997), v kateri je Mick prvič pograbil orglice in sta imela z Richardsom prvi »Glimmer Twins« trenutek, ko sta drug drugega spodbujala in med instrumentalnim delom pletla melodijo ter stopnjevala intenzivnost. A vrhunec ustne harmonike in kitarskega »pogovora« se je zgodil kasneje, med koncertno klasiko Midnight Rambler, in to ne s Keithom, temveč z gostom Mickom Taylorjem, nekdanjim članom, ki je skupino zapustil leta 1974 in je na zadnji turneji postal stalna atrakcija (za razliko od nekdanjega basista Billa Wymana, ki je sodelovanje odklonil, saj je želel igrati celotne koncerte in ne samo nekaj pesmi).
Keith, ki mu že vidno nagaja artritis, je imel, kljub največjemu aplavzu, od vseh članov najslabši večer. Med svojo solo točko je najprej postregel z blues balado You Got The Silver, ki je v svoji šlampasti nežnosti učinkovala dokaj simpatično – kljub temu da je v ozadju Keithovo (ne)igranje reševal Ronnie. Potem pa je poizkusil še s Can't Be Seen, ki se je zdela, kot da jo igrajo prvič. Zdi se namreč, da ima Richards med svojimi pevskimi točkami namreč kitaro le še za okras in nam vsake toliko nameni kakšen akord ali kratek vložek. Če Micku plačujejo mastne denarce za to, da poje, naj potem to tudi počne.
Najstniki poslušajo glasbo dedkov
Slavko Franca, lastnik prvega muzeja Rolling Stonesov pri nas, je Stonese prvič videl igrati leta 1967 v Milanu – od takrat si jih je, vključno z dunajskim nastopom, ogledal že štiriinpetdesetič in jih spremlja že vso njihovo kariero. Pred Dunajem jih je na aktualni turneji poslušal že v Zürichu, sledil pa jim bo še v Rim in na Dansko. Martin Razpotnik (35), zaposlen pri založbi Dallas, sicer pa didžej in njihov dolgoletni oboževalec, pa si je Stonese tokrat v živo ogledal prvič in je bil, kljub nizkim pričakovanjem, pozitivno presenečen. »Obiskal sem že mnogo koncertov in z lahkoto rečem, da energije, ki jo na odru izžarevajo Stonesi, ne premorejo bendi, ki so od njih več kot polovico mlajši.« Šestnajstletni Juš Hladnik iz Spodnjih Pirnič je na koncert prišel s svojima prijateljema in je bil tudi sam presenečen nad velikim številom svojih vrstnikov med občinstvom. Na vprašanje, zakaj posluša glasbo svojih dedkov in babic, je odgovoril, da mu je preprosto všeč in da ima za razliko od današnje »besedila s pomenom in melodije, ki se ne ponavljajo v nedogled«.
Po zaključni Brown Sugar je sledil obvezni bis z You Can't Always Get What You Want in Satisfaction. Mick Jagger in kompanija pa najbrž prvič po polovici stoletja končno delujejo tako, kot da so potešeni. Do naslednjega koncerta, seveda...
