Če se boste te dni odpravili v določena območja Kalifornije ali Aljaske, ne bodite presenečeni, če boste s kakšnega griča zaslišali krohot in videli nekoga plesati kot Walterja Hustona. Legendarni prizor iz filma Zaklad Sierra Madre namreč znova ni več fikcija, temveč (vsaj za nekatere) realnost. Ob vsesplošni krizi ljudje pač iščejo najrazličnejše načine, kako preživeti. Vonj po zlatu je 165 let kasneje znova postal aktualen, tako med posamezniki kot med večjimi organiziranimi skupinami, ki najemajo težke stroje, da bi zadeli ob zlato žilo.
Nova »zlata mrzlica«
Človek se nikdar ni branil bogatenja. Še več, to je težnja, ki se je razvijala in razvila z njim, njena prisotnost pa je odvisna od nekaterih subjektivnih in objektivnih spremenljivk. Tako zadnje dni pri nas ni malo ljudi, ki vplačujejo loto, saj se je višina dobitka povzpela že nad tri milijone evrov, nekaj več ljudi kot običajno pa zahaja tudi v razne igralne salone. Kriza je namreč že od nekdaj najbolj primeren čas za skrajne ukrepe. Ljudje so vanje prisiljeni – ali pa vsaj tako mislijo. Na hitro dobljeni denar vidijo kot najlažji izhod za reševanje eksistenčnih in življenjskih problemov.
Vendar denar kot tak že nekaj časa ni več glavni; vsesplošna gospodarska kriza je namreč močno zamajala njegovo stabilnost in s tem zaupanje vanj. Še slabše se godi vrednostnim papirjem in delnicam. To je odprlo pot žlahtnim kovinam in mineralom: tako investitorji kot navadni smrtniki so se preusmerili v trgovanje z zlatom. Če so te investicije za večino nas nevidne, prosto oko nikakor ne more spregledati množic, ki ob rekah spirajo naplavine, upajoč, da se jim bo med kopico peska in mulja nasmehnilo kakšno zlato zrno, ali zlatokopov, ki so v iskanju zlate sreče zapravili vse prihranke, najeli mašinerijo, delovno silo in zemljo, da bi zadeli ob »mother lode«. To je postalo tako razširjeno početje, da so z njimi kmalu začele potovati celo televizijske ekipe – spomnimo se le na serijo Gold Diggers na kanalu National Geographic. Prav to je največji, recimo temu, napredek pri sodobni različici iskanja zlata: če je šlo ob pojavu krize bolj za primere, ko so posamezniki z družinami – deloma tudi v obliki zabave podoživljanja pionirskega duha – za konec tedna zavili v bližnja hribovja Kalifornije in Arizone in poskušali svojo srečo, gre danes za skrbno organizirane ekspedicije z enim samim motivom – izkopati ali izprati čim več zlata. Treba je kopati samo malce globlje in imeti za ščepec več potrpljenja od konkurence.
Turisti prihajajo kar sami
Po drugi strani so zlatokopi že postali svojevrstna turistična atrakcija, kjer pa pravzaprav ne gre več za simuliranje Divjega zahoda, temveč se scene iz vesternov dogajajo neposredno pred vseštevilnimi firbci iz vsega sveta. Precej manj sicer na Aljaski (zaradi nedostopnosti terena in neprijaznega podnebja) ali v Mehiki (zaradi strahu pred narkokarteli), zato pa toliko bolj v Kaliforniji. Če so še do pred kratkim z raznimi kavbojskimi vsebinami vabili turiste iz večjih urbanih vozlišč ali urejenih nacionalnih parkov v divjino, se tokrat vanjo ti po kolovozih odpravljajo kar sami. »Dva zakrinkana moška sta vdrla v banko in zagrozila uslužbencem, da bosta postrelila vse prisotne, če jima ne bodo izročili vsebine sefa. Rop je bil skrbno načrtovan. Dan pred tem so v mesto prišli iskalci zlata in v banki pustili ves svoj pridelek.« Takšne najave je moč brati v številnih brošurah, ki vabijo v mesta duhov, skrbno posejana po okrajih, kjer so nekoč vladali zloglasni revolveraši. »Doživite pravi Divji zahod,« je temeljno vabilo v puščavo, kjer zverzirani igralci odigrajo vse tisto, v kar nas je v zlatih časih vesternov prepričeval Hollywood. Ti kadri so danes malce posodobljeni, a še kako resnični. Ni vrag, da razvejana ameriška industrija zabave tudi v tem ne bi našla svoje »zlate žile«.
Do takšne romantične skice Divjega zahoda nikoli ne bi prišlo, če januarja 1848 James W. Marshall ob južnem kraku Ameriške reke ne bi odkril bogatega nahajališča zlata. Do tistega trenutka je bila Kalifornija namreč redko poseljena obmejna kolonija kitolovcev, zanemarjena provinca, katere edina pomembnejša izvozna proizvoda sta bila koža in mast. V notranjosti se je sicer za silo preživljalo nekaj govejih rančev, ki pa na celostno gospodarsko podobo pokrajine niso imeli nikakršnega vpliva.
Selitev, ki je spremenila vse
Zlata mrzlica se vseeno ni razbohotila čez noč. Vest o Marshallovi najdbi se je širila hitro, vendar nanjo pravega odziva ni bilo, vse dokler štiri mesece po odkritju ni prišla v San Francisco. V samo nekaj dneh je mesto postalo – mesto duhov. Življenje je popolnoma zamrlo. Ko se je znova vrnilo na stare tirnice, je imela pokrajina povsem novo gospodarsko in demografsko podobo. Vseeno je bil to še čas, ko je bila zlata mrzlica bolj lokalni kot kontinentalni fenomen. Vse se je spremenilo 5. decembra 1848, ko je takratni predsednik James K. Polk v nagovoru kongresu potrdil najdbo zlate rude v Kaliforniji. S tem je zlata mrzlica postala vseameriška.
Takoj po objavi novice je prišlo do množične in nenadzorovane selitve v smeri Kalifornije. Samo februarja 1849 je iz newyorškega pristanišča proti zahodu izplulo več kot petdeset ladij. Drugi so se strnili v konvoje in s kočijami prečkali kontinent. Domove in službe so zapuščale cele družine. Danes so ti migranti združeni pod terminom »forty-niners«, kar je – poleg zaščitne zlate barve – tudi ime kluba ameriškega nogometa, petkratnega zmagovalca Superbowla iz San Francisca. »Pojdi na zahod in zrasti z deželo,« je priljubljen citat, ki je spremljal optimizem in pionirski duh takratnih iskalcev lahkega zaslužka. Vsaj na začetku se je tako dozdevalo. Iskanje in izpiranje zlatega prahu iz peska in drobirja je bilo težko in zamudno delo, pokrajina suha in težko prehodna. Iskalci niso bili dovolj orientacijsko izurjeni, zato so se mnogi izgubili v razbeljenih puščah Kalifornije; nanje so prežale zveri in številne bolezni, ki so jih prinesli s seboj.
Eni srečni, drugi obubožani
Zlata mrzlica je v sebi nosila nekaj, kar je zameglilo vsako racionalno presojo. V svojem vesternu Zaklad Sierra Madre je to »nevarnost« odlično ponazoril John Huston. Po Kaliforniji je vandralo vedno več nerazsodnih karakterjev tipa Fred C. Dobbs (Humphrey Bogart), ki niso zaupali nikomur, niti članom ožje družine ne, da številnih razbojnikov, ki so plenili nič hudega sluteče in nezavarovane zlatokope, niti ne omenjamo. Vendar to niso bile edine tragedije. Na udaru so bili predvsem prvotni prebivalci Kalifornije, ki so se pred zlatokopi vedno bolj umikali v gorata območja. Grozilo jim je podobno iztrebljenje, kot so mu bili za časa prve zlate mrzlice (1829–1839) podvrženi Indijanci plemena Cherokee v Georgiji. V samo petih letih je namreč v dolino med San Franciscom in Sacramentom prišlo več kot 300.000 iskalcev zlata. V dobrih desetih letih se je za vedno spremenila celostna podoba Kalifornije. Nekaterim so se sanje uresničile, drugi so še bolj obubožali. Zahod je bil osvojen.
Že ob svitu zadnje gospodarske krize, ki se je prav cinično razmahnila ob 160-letnici zlate mrzlice, so televizijski kanali predvajali dve reportaži: prva je govorila o številnih šotoriščih v parkih Sacramenta, kamor so se bili prisiljeni umakniti ljudje, katerim so banke zaplenile domove, saj niso mogli več odplačevati obrokov kredita, druga je pospremila nekaj posameznikov, ki so se znova zatekli v obljudene kraje Kalifornije, da bi našli nekaj zlata, ki bi jim pomagalo premostiti finančne težave. Vse te ljudi so dodatno ohrabrila predvidevanja geologov, da vsaj 80 odstotkov kalifornijskega zlata še ni bilo izpranega ali izkopanega.
Iskalcev iz dneva v dan več
Različne krize tako ostajajo primeren poligon za eksperimente v družbi. V težkih trenutkih je človek pač pripravljen storiti marsikaj in iskanje načina za lahek zaslužek je zagotovo prisotno. Stabilnost zlate kovine na trgu predstavlja še dodatno zagotovilo, da ob uspešnem lovu trud ne bo zaman. Po zadnjih podatkih se število iskalcev iz dneva v dan povečuje. Vedno več je prošenj za pridobitev licence za iskanje žlahtnih kovin, poleg tega pa v ZDA obstaja še veliko okrožij, kjer za to ni potrebna nobena dovolilnica. Nekateri strokovnjaki že primerjajo obe zlati mrzlici med seboj, iščejo vzporednice in razlike, medtem ko okoljevarstveniki opozarjajo na daljnosežne ekološke posledice, ki jih prinašajo takšni posegi v okolje.
Romantika se torej vrača na Divji zahod, le da tokrat v veliko bolj sofisticirani obliki. Ker so na drugi strani oceana pripravljeni prodati vse, je le še vprašanje časa, kdaj bodo za trume japonskih turistov obogatili do sedaj znano ponudbo »pravega Divjega zahoda«. Taborili bodo pod platnenimi šotori ali v kolibah, nosili na roko sešite kavbojke, se pokrili s klobuki, jedli fižol iz kotla na odprtem ognju, vso to ponudbo pa beležili na svoje kamere in telefone. Tu in tam še kakšen rop in revolveraški obračun – in aranžma je zaključen. Vse to za 49.99 dolarjev plus prometni davek. Ta je v Kaliforniji najvišji v ZDA.
