Nekateri ga opisujejo kot adrenalinski oziroma ekstremni šport, drugi kot dejavnost, ki ni primerljiva z ničimer drugim. Skakanje z zgradb, stolpov, anten, mostov ali previsov, znano tudi kot BASE, je videti vratolomno in nevarno početje. Toda tega se večinoma lotevajo premišljeni ljudje, ki želijo nekaj več. »Za to aktivnost se odloči nekdo, ki noče biti ovca,« pravi Stane Kranjc, ki sodi med pionirje skakanja BASE v Sloveniji. Podobno kot drugi, ki to počnejo, uživa v pogledu, ki ga je narava namenila predvsem pticam.
Leto 0 za skoke BASE je bilo 1981, ko so uradno začeli beležiti skoke s stavb – (B)uilding, anten ali nenaseljenih stolpov – (A)ntenna, mostov, obokov, kupol – (S)pan, pečin ali drugih naravnih formacij – (E)arth. Odtlej je postajala ta športna dejavnost, za katero se priporoča vsaj 100 do 200 opravljenih skokov s padalom, vse bolj priljubljena po vsem svetu. Če so skoki z nebotičnikov sredi velemest morda najbolj vpadljivi širšim množicam, pa skakalci BASE večinoma prisegajo na skoke v neokrnjeni naravi očakov. Potem ko se odrinejo s previsa, s posebno padalno obleko s krilci zajadrajo s 150 do 180 kilometrov na uro v dolino. Najbolj drzni in vešči pri ustreznih reliefnih formacijah premorejo celo let nad krošnjami in spuste v nove doline, preden odprejo padalo.
Če premagaš strah pred padcem, začneš ceniti življenje
V Sloveniji trenutno takšne skoke izvaja približno 15 aktivnih skakalcev, kar pomeni, da v sezoni skočijo vsaj 40-krat. Maja se ponovno začne njihova sezona. Po svetu je uradno registriranih okoli 1800 skakalcev BASE. Neuradno jih je precej več, Slovenija pa s svojo četico petnajstih glede na število prebivalcev sodi med velike narode te vrste skakanja. »Pred skokom te mora biti strah. Če te ni, potem s tabo nekaj ni v redu. Srečal sem ljudi, ki niso čutili nikakršnega strahu, a ti tudi potem v zraku niso vedeli, kaj počnejo,« razlaga Stane Kranjc, ki že vse od leta 1998 uživa v prav posebnih poletih. Začel jih v italijanskih Dolomitih na Monte Brentu po več letih ukvarjanja s padalstvom. Skakal je z letala, balona, spuščal se je zmaji in jadralnimi padali. A šele po prvem skoku BASE, ko si je na izstopni točki mislil, češ »še tega mi je bilo treba«, je po vsega dvanajstih sekundah leta ugotovil, da je to aktivnost, ki ji bo ostal zvest. BASE je postal še ena njegova igrača.
Če je Kranjc s svojimi 62 leti najstarejši skakalec v Sloveniji, Uroš Praš s svojimi 38 sodi v zlato sredino. Že trinajst let skače z vseh štirih konstitutivnih elementov BASE. Varnost mora biti v tem športu na prvem mestu, pravita tako Praš kot Kranjc. »S padalstvom vendarle že dobiš občutek, kaj vse lahko gre v zraku narobe, kako se lahko zapleteš in kako prosti pad vpliva na telo,« razlaga Praš. Zdaj skoki z letala zanj predstavljajo le še dobrodošlo spremembo. »Pri ljudeh in večini sesalcev je prirojen strah pred padanjem. Če ga premagaš, tudi v vsakdanjem življenju lažje premaguješ druge stvari. O odnosih z ljudmi začneš razmišljati drugače. Življenje začneš bolj ceniti,« meni Kranjc.
Svoboda duha in odlični razgledi
Če Kranjc vse svoje skoke skrbno beleži, pa podobno kot Praš tudi sam na pamet ne ve, kolikokrat se je doslej že vrgel v globino. »Pri dvestotem sem nehal šteti,« pravi Praš. Prvi skok je opravil na mostu Limska draga na Hrvaškem, nekakšnem rojstnem kraju prvih skokov BASE v tem delu Evrope. Doslej je v Sloveniji skočil z vsega, s česar se skočiti da. V ranih letih svoje skakalne poti se je še plazil pod ograjami in skorajda je ni bilo tovarne z visokim dimnikom, ki je Praš ne bi obiskal. »Drugi so hodili v tujino, sam pa sem iskal priložnosti tukaj. Za to, da bi ob koncih tedna skakal v Italiji ali pa se odpravil na Norveško, je vedno zmanjkalo denarja. Tudi pri nas imamo takšne priložnosti za dobre skoke, ki jih drugje nikoli ne bodo imeli.« Eden njegovih najbolj impozantnih skokov je bil z najvišjega slapu na svetu, venezuelskega Angel Falls.
Skakanje BASE je v nekaterih državah prepovedano, v drugih je napol zakonito, tretje s tem nimajo nobenih težav. Največkrat se tovrstni skakalci znajdejo v navzkrižju z zakonom zaradi motenja zasebne posesti, vse več mest, kot sta Frankfurt in Kuala Lumpur, pa zna te skakalne »vragolije« unovčiti tudi kot dobro obiskan turistični dogodek.
Ko Kranjc in Praš govorita o svojem konjičku, se v njunih očeh lesketata zadovoljstvo in sreča. Poznata namreč občutek, ki bo številnim ostal neodkrit. »BASE predstavlja svobodo. Sam se odločaš, kdaj in kje boš skakal. Tako pridobiš tudi občutek, da moraš bolje paziti nase,« pripoveduje Kranjc. Na izhodni točki, na tako imenovanem exitu v slengu skakalcev BASE, si namreč vedno sam. »Ko stopiš od stene, moraš oddelati svoje. Strah je vedno prisoten,« pravi Praš, a o tem ne razmišlja veliko, saj je v življenju še toliko drugih stvari, ki jih moraš preizkusiti. Možnosti dobrih skokov je v Sloveniji obilo. Če se ti mudi, lahko greš na skok le eno uro iz Ljubljane, lahko pa si vzameš več časa. »Skakanje je sprostitev za dober začetek ali konec dneva,« opisuje Praš zadovoljstvo, ko se včasih še v temi, medtem ko drugi spijo, požene v prepad.
»Ko te BASE prime, te ne izpusti zlahka«
Praš sodi med bolj konservativne skakalce. Raje je 50 metrov nad tlemi, lepo jadra in ima dober razgled na okolico, kot da leti adrenalinsko nabita dva metra nad krošnjami dreves. Ta šport ni nič posebnega, pravi Praš. Zanj ti ni treba imeti posebnih lastnosti, razen ene: višjega tolerančnega praga za strah. Kdor ima strah pred višino, se v skakanju BASE ne bo počutil dobro. »Potrebuješ veliko veselja. V tej dejavnosti moraš uživati. Tega se ne smeš lotevati zato, da bi naredil posnetek leta in ga nato komu kazal,« pravi Kranjc, ki svojih skokov ne snema s kamero na čeladi.
»Ne vem, zakaj se okoli tega športa ustvarja takšna fama, ljudje pa o njem govorijo s strahospoštovanjem. Zanj preprosto moraš biti zbran. Ne sme te grabiti panika. Največ napak lahko narediš pri odrivu.« S prilagajanjem telesa se nato odločiš, kakšen padec oziroma let želiš izvesti. Izbira je med hitrim pristankom in počasnim jadranjem ali kot pravi Praš, med formulo 1 in 24 urami Le Mansa. Sam spada med konservativne privržence drugega.
Ko sem Staneta Kranjca, ki je za BASE navdušil tudi svojega sina Andreja, prosil za pogovor, mi je odgovoril, naj raje povprašam koga mlajšega. Ko sem ga ob koncu intervjuja vprašal, kako dolgo namerava skakati, mi je odvrnil: »Dokler bom lahko prišel na hrib in bom imel dobro družbo. Ko te BASE prime, te ne izpusti tako zlahka.«