V Lovski zvezi Slovenije, kjer so pred kratkim naravovarstvenike in širšo slovensko javnost razburili s predlogom, da bi med lovno divjad uvrstili nekatere redke in zaščitene vrste ptic, bi radi po novem streljali tudi zavarovane in redke šakale. Po njihovem prepričanju je vrsta zelo invazivna in se v zadnjih letih hitro širi z vzhodnega dela Balkana čez Srbijo, Hrvaško in Madžarsko proti zahodu.
»V Romuniji in Bolgariji je bil šakal v začetku zavarovan, vendar je tamkajšnja populacija zelo hitro narasla do te mere, da ni postal samo loven, temveč ga morajo zaradi škode, ki jo povzroča, celo zatirati,« so v utemeljitvi zapisali lovci, ki menijo, da se ob neukrepanju podoben razplet obeta tudi v Sloveniji.
Pred šakalom svarijo tudi na zavodu za gozdove. »Šakal je alohtona vrsta, ki izhaja iz Afrike, Azije in jugovzhodne Evrope. Če ne bomo ukrepali, bomo imeli v prihodnje z njim težave. Poleg odstrela bi morali izvajati tudi redno nadziranje (monitoring) in druge ukrepe,« je povedal Marko Jonozovič z oddelka za gozdne živali in lovstvo.
Biologi: Šakal ne ogroža nikogar
Biologi so si enotni: šakal ne ogroža nikogar. »Šakal ni tujerodna ali invazivna vrsta. Kdor to trdi, ne pozna definicije teh dveh pojmov. Res je, da je prišel v Slovenijo relativno pozno – pred 60 leti – toda v nasprotju s tujerodnimi vrstami, kot so na primer pižmovke in nutrije, ga k nam ni zanesel človek. Prišel je po naravni poti – tako kot tudi številne vrste ptic v zadnjih desetletjih,« je razložil dr. Miha Krofel, raziskovalec z biotehniške fakultete.
Po njegovem mnenju bi bilo kakršno koli poseganje v populacijo tega srednje velikega predstavnika psov (po velikosti je nekje med volkom in lisico) neodgovorno in nestrokovno, saj ne vemo, koliko šakalov pri nas sploh živi in kakšen je trend populacije. »Če bi imeli na voljo vsaj nekatere najosnovnejše podatke, načeloma ne bi nasprotoval omejenemu odstrelu šakala, predvsem z vidika zmanjševanja krivolova, ki se že dogaja. Sporno pa se mi zdi poseganje v populacijo, za katero nimamo nobenega uradnega monitoringa, saj nihče natančno ne ve, kaj bi z odstrelom pravzaprav dosegli. Za šakala nimamo niti nobenega strateškega dokumenta, na primer akcijskega načrta, v katerem bi opredelili, kaj želimo doseči z upravljanjem te vrste. To pa bi morala biti osnova,« je prepričan Krofel.
Pripisujejo mu škodo, ki je ni povzročil
Tudi glede škode, ki naj bi jo šakal povzročal, se mnenja biologov bistveno razlikujejo od mnenj lovcev. V Sloveniji analiza šakalove prehrane sicer še ni bila narejena, a iz tujih raziskav je razvidno, da je šakal predvsem mrhovinar ter plenilec glodalcev in drugih malih sesalcev. Ne pleni zdravih in odraslih parkljarjev. Pri nas je bilo šakalu pripisanih nekaj napadov na drobnico, vendar so vsi primeri, ki so bili do sedaj preverjeni s pomočjo edine zanesljive metode – genetike, kazali na lisico in ne na šakala.
»Lov na šakala z namenom preprečevanja škode je nerazumen, dokler ne vemo, koliko škode vrsta dejansko povzroča in ali bi odstrel pri tem kakor koli pomagal. Podobno je bilo z volkom, ki se ga je več let streljalo zaradi domneve, da odstrel zmanjšuje škodo, potem pa so raziskave dokazale, da to ne drži,« je jasen Krofel.
Ob tem velja dodati, da je po vsej verjetnosti ravno iztrebljanje evropskih volkov v 20. stoletju omogočilo šakalu, da si je razširil življenjski prostor. Šakal se namreč pojavlja izključno na območjih, kjer ni teritorialnih tropov volkov.
V naravi opravlja funkcijo čistilca
Naš sogovornik ne verjame lovskim domnevam, da bi se lahko šakal pri nas tako namnožil kot v nekaterih delih držav na Balkanu. Po njegovem mnenju bi se to zelo verjetno že zgodilo, če bi se lahko. »Visoke gostote populacije ponekod po Balkanu so pogosto povezane z velikimi količinami klavniških odpadkov in drugih smeti, ki omogočajo šakalu lagodno preživetje. Šakal je zelo uspešen mrhovinar in v naravi opravlja funkcijo čistilca. Ravnanje z odpadki, predvsem klavniškimi, pa je pri nas precej drugače urejeno kot marsikje na Balkanu,« razmišlja raziskovalec z ljubljanske biotehniške fakultete, ki vsem navedenim argumentom navkljub ne razume, zakaj bi moral biti šakal sploh lovna vrsta, da bi ga lahko upravljali.
Poudarja namreč, da se lahko odstrel in drugi upravljalski ukrepi izvajajo tudi za vrste, ki niso lovne – kot na primer pri medvedu in volku. »Najprej potrebujemo vizijo oziroma cilj, ki ga hočemo pri šakalu doseči,« je sklenil Krofel.