Skupina Tabu bo danes na izviren način prikazala del tistega, kar je občinstvu po navadi skrito. »Večino oboževalcev zagotovo zanima zakulisje dogajanja pred koncertom ali po njem, kakor tudi, kakšni smo vsi mi, ki nastopamo. Odgrnili bomo tančico in se približali ljudem, kar je lahko tudi dvorezen meč – vprašanje namreč ostaja, ali je ljudem bolje pustiti predstavo, ki so si jo ustvarili o nas, ali pa jim zares pokazati, kakšni smo,« se sprašuje pevka skupine Tina Marinšek. Pravi, da skupina nikoli ni držala prevelike distance do občinstva, saj so za oboževalce pripravili že tudi piknik: »Nismo tiste vrste glasbeniki, ki bi poslušalce naganjali proč, raje jim pokažemo, kako zares delamo.«
Največji izziv bo sedeče občinstvo
Meja pa vendarle obstaja, saj v muzikalu predstavljajo profesionalni del svojega življenja, globlje v intimo pa ne posegajo. Sproti snemajo tudi material, iz katerega bo nekoč zagotovo nastal dokumentarni film. Marinškova poudarja, da je projekt verjetno najbolj resna stvar, ki se je je skupina lotila doslej. »Res je, da imamo glasbo in svoje pesmi v malem prstu, česa podobnega pa še nismo delali. Zadnje mesece neprestano vadimo,« pravi in dodaja, da je scenarij (zanj in za režijo je poskrbel Marko Vizovišek) za vsako njihovo besedo na odru napisan vnaprej.
Začetki Tabuja segajo v leto 1998, ko je nastala prva različica skupine s pevko Nino Vodopivec, tako da bodo v predstavi odigrane tudi velike uspešnice tistega časa. »Odigrali bomo 15 naših pesmi, ki bodo skupaj povezane z anekdotami in skeči, ki povedo nekaj o vsaki od skladb. Gledalci bodo tako dobili okvirno zgodbo tabujevcev,« se zasmeji. »Pesmi pa so prirejene, bolj slečene, akustične. Ne moremo reči, da smo z Odprto ustvarili nekakšen 'best of' naše kariere, saj predstava bolj obeležuje našo 15-letnico nastopanja,« pove.
Za tabujevce bo morda največji izziv celotnega projekta sedeče občinstvo. Energija, ki jo ekipa ustvarja na odru, se namreč na koncertih prenese na obiskovalce. Pod odrom Tabuja se vendarle pleše, ne pa sedi! »To bo zagotovo zanimivo in nekaj, česar nismo vajeni. Najbolj nenavadno je, da je v gledališču popolna tišina, na koncertih pa je vedno tako zelo glasno,« razmišlja Tina. Nekaj izkušenj s takšnim projektom že imajo, saj so decembra lani v SiTi Teatru že nastopili s predstavo Slečeno, preoblečeno. »Je pa izjemen občutek, da te ljudje poslušajo. Zdi se mi, da so v takšnih primerih veliko bolj prisotni in prisebni,« pripomni.
Če ne bi delali dobre glasbe, bi zamrli
Novi izzivi in cilji so pomembni tako za skupino kot tudi za Tino. »Če si ne postavljaš novih ciljev, stagniraš,« je prepričana. »Vedno moraš biti boljši, nikakor ne smeš narediti koraka nazaj. Ko naredimo nekaj res dobrega, ravno zaradi tega čutimo pritisk. Po neverjetnem uspehu skladbe Poljubljena smo bili malce obremenjeni, a temu mi pravimo sladke skrbi,« se zasmeji. »Res je, da nam dobra zgodovina in kilometrina pomagata, a če ne bi delali dobre glasbe, bi takoj zamrli,« je prepričana. Meni tudi, da glasbeniki danes premalo tvegajo, kar pa pripisuje vsesplošnemu strahu, da moramo venomer in vsakomur ugajati in da moramo biti dobri. »Prestrašeni smo. Nič več si ne upamo delati iz srca, delamo le tisto, kar je že preverjeno. Pri tveganju pa lahko seveda gre v dve popolnoma različni smeri – lahko se zelo opečeš, lahko pa tudi zelo zmagaš,« pojasni. Tabujevci so glasbo vedno ustvarjali ravno iz srca, saj nimajo recepta, kako delati komercialno dobro glasbo, v smehu pove Tina. »Najpomembnejši pa sta zagotovo kakovost in izvirnost, pomembno pa je tudi sporočilo skupine, ki ga podaja,« izpostavi.
Ravno pomanjkanje sporočilnosti v danes priljubljeni glasbi za Tino predstavlja težavo. »Osnovna težava je tako v poslušalcih kakor tudi v radiih, ki glasbo vrtijo. Ljudem prijajo enostavni ritmi in besedila, nikakor niso pretirano zahtevni. Ne morem verjeti, da mladina danes posluša slabšo glasbo kot njihovi starši, mislim, da se kaj takšnega še nikoli ni zgodilo. Najpomembnejše je, da se posluša glasba, ki iz posameznika izvablja čustva,« je prepričana. Na tem področju bi morala biti večja tudi angažiranost glasbenikov. »A je tudi tukaj prisoten strah. Zavedamo se – ali pa vsaj mislimo, da je tako –, da nam lahko nekdo zelo zagreni življenje, če naredimo korak predaleč. Na koncu bi se morali vsi zavedati ene stvari – da nismo odvisni od nekaj možicljev v kravatah, ampak izključno drug od drugega,« poudari.
Največ rokenrola se zgodi na koncertih
Poleg tega bi se morali tudi malo bolj sprostiti in si kljub pomanjkanju časa vzeti trenutke le zase. »Bolj bi morali uživati in vsaj v prostem času delati tisto, kar nas veseli. A mi živimo v prepričanju, da je treba do pokojnine garati, potem pa šele začeti živeti,« meni Tina. Sama s tem sicer nima težav, saj dela ravno tisto, kar si je od nekdaj želela – s srcem in dušo je predana glasbi. In ker ne govorimo o dolgočasnem delu v pisarni, takšno delo, kakor tudi koncerti, nikoli ne postane ne rutinirano ne monotono. »Ravno takrat se zgodi največ rokenrola, pa tudi noben koncert ni nikoli enak drugemu. Energija v kombiju, s katerim se vozimo na koncerte, je vedno takšna, kot je bila, ko smo se odpravili na prvi koncert. To pa tudi najraje počnemo – igramo v živo,« razloži.
In prav kmalu bodo dobili posebno priložnost za nastop v živo. Junija bodo namreč v ljubljanskih Križankah nastopili s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. »To je sicer popolnoma ločen projekt od naše predstave Odprto, je pa javnosti že dobro znan. Vsak glasbenik si zagotovo želi svojo glasbo slišati v izvedbi takšnega orkestra. Koncert bo razdeljen na tri dele. Eden bo popolnoma akustičen, drugi električen, nekaj pesmi pa bomo odigrali s simfoniki,« napoveduje Tina. Oboževalcem sporoča, da bo skupina spomladi prihodnje leto izdala nov album, ki bo naslednik sicer še sveže male plošče Hvala za ribe z jagodnim izborom njihovih skladb.