Na klopi pred cerkvijo, ki se dviga nad Grosupljem, sedita dve Romkinji in se tiho pomenkujeta. Nenadoma izza vogala pritečejo štirje romski otroci in se z vzklikanjem zaženejo proti poslopju poleg cerkve ter izginejo za vogalom. Izza vogala kuka sramežljiva deklica z dolgimi rjavimi lasmi, spletenimi v kite, na praznem parkirišču poleg cerkve pa nekaj mladih Romov igra nogomet. Takšen živžav je minuli konec tedna vladal v grosupeljski župniji, ko so prostovoljci Mladinskega informativnega centra prek programa POTA organizirali že peti štiridnevni oratorij z romskimi otroki.
Prostovoljka Tadeja Božnar poudarja, da otrokom iz romskih naselij menjava okolja ogromno pomeni. »Ko smo bili v njihovih vaseh, so nas veliko spraševali, ali bomo pripravili tudi kaj pred cerkvijo, in se tega zelo veselili. Oni namreč skoraj nikamor ne gredo, zato komaj čakajo, da malo zamenjajo okolje in se igrajo,« je povedala Božnarjeva in dodala, da je opaziti, da med prebivalci različnih vasi ni kakšne velike ljubezni, zato skušajo otroke ob takšnih priložnostih pomešati med seboj, kar pa ni ravno lahko. »Ko jih razdelimo v različne skupine, hočejo biti razporejeni po svojih vaseh. Toda vseeno nam jih uspe malo združiti, oni pa kar dobro sodelujejo.«
Tudi koordinatorka srečanja Alison Kogoj je poudarila, da veliko pomeni, da se otroci iz različnih vasi družijo in spoznavajo med seboj. »Vasi se med seboj res ne razumejo, v glavnem gre za spore starejših, ki pa se vseeno prenašajo tudi na otroke. Zato je tako pomembno, da se vsaj ob tej priložnosti skupaj igrajo,« razmišlja Kogojeva.
Sedemnajstletna Bernarda in osemnajstletna Aleksandra na vprašanje, ali so jima takšna druženja všeč, le prikimata. Po nekaj dodatnih vprašanjih se vendarle nekoliko razgovorita in povesta, da radi spoznata kaj novega in da so aktivnosti v sklopu oratorija zelo zanimive in zabavne, pri tem pa s smehom izpostavita boj z vodnimi balončki. Se pa strinjata, da jima je bil lanskoletni oratorij bolj všeč. »Bilo je več otrok in skupin, letos je v primerjavi z lanskim kar malce dolgočasno,« pove Aleksandra, ki navdušeno izpostavi tudi prvo tovrstno srečanje, ko so bili med njimi tudi neromski otroci. Bernarda prikima in pove, da je bilo prvič res veliko otrok, da so se igrali in hodili na sprehode.
V župniji je tudi nekaj odraslih Romov, ki pazijo, da med otroci ne pride do kakšnega spora. Polona in Ema sedita na klopi v bližini dogajanja in se pogovarjata. »Dobro je, da otroci prihajajo na takšna srečanja. Veseli so, pa tudi česa se naučijo od nas,« pove Ema. Kakor Aleksandra in Bernarda pred njima tudi onidve v en glas poudarita, da bi jima bilo bolj všeč, če bi se njihovi otroci družili tudi s slovenskimi.
Koordinatorka Marjeta Mah razloži, da so na oratorij vsako leto vabljeni tudi neromski otroci, vendar je z njihove strani zanimanja za udeležbo izjemno malo. »Prvo leto je bilo nekaj slovenskih otrok, vendar so se pojavili manjši konflikti in pritožbe tako s strani Romov kot domačinov. Od takrat se le redko kateri udeleži tega srečanja – prisiliti jih pač ne moremo,« je povedala Mahova.
V četrtek in petek, prva dva dneva letošnjega oratorija, so prostovoljci obiskovali romske vasi, ki jih je v okolici Grosuplja pet – Smrekec 1 in 2, Oaza, Ponova vas in Pri Nikotu. S tamkajšnjimi otroci so izvajali različne aktivnosti v obliki delavnic, v soboto in nedeljo pa so se te preselile v grosupeljsko župnijo. Približno trideset otrok se je tako štiri dni zabavalo ob različnih igrah in delavnicah, v nedeljo pa so se udeležili tudi svete maše.