Na doslej 86. podelitvi nagrad Ameriške filmske akademije, ki je v nedeljo zvečer potekala v hollywoodskem Dolby Theatre, je največ (sedem) oskarjev pobrala vesoljska drama Gravitacija v režiji Alfonsa Cuarona, toda oskarja za najboljši film je osvojila drama o črnskem suženjstvu v ZDA 12 let suženj v režiji britanskega režiserja Steva McQueena. Oskarjevsko ceremonijo je vodila igralka Ellen DeGeneres, ki je v nekem trenutku oziroma tedaj, ko je že kazalo, da bo Gravitacija pobrala večino nagrad, preroško izjavila: »Zdaj preostaneta samo še dve možnosti: ena je ta, da 12 let suženj dobi oskarja za najboljši film, druga pa ta, da ste vsi rasisti.«
Voditeljica je torej že morala vedeti, da bodo letošnji oskarji popravili neko »napako« lanskih. Med lanskimi nominiranci sta bila namreč na temo suženjstva v ZDA kar dva filma – Spielbergov Lincoln, ki se je te snovi lotil na politični ravni (boj za abolicionistični zakon, ki je odpravil suženjstvo in sprožil državljansko vojno), in Tarantinov Django brez okov, ki se je požvižgal na zgodovinska dejstva in odpravil suženjstvo s pomočjo (in v stilu) špageti vesterna. Spielbergov film je imel kar 12 nominacij (seveda tudi za najboljši film), dobil pa je le oskarja za najboljšo moško vlogo (Daniel Day-Lewis) in scenografijo, Tarantinov jih je imel veliko manj, zato pa je režiser prejel oskarja za izvirni scenarij. Če je bil Spielbergov Lincoln torej preveč »akademski«, Tarantinov Django brez okov pa preveč »ekscesen«, da bi lahko dobil oskarja za najboljši film, je bil 12 let suženj nedvomno povsem primeren in upravičen – tako z realistično režijo neke avtentične suženjske zgodbe kot z implicitno kritiko hollywoodskega predstavljanja ameriške suženjske zgodovine.
Slavje »izkušnje preobrazbe«
Če se, kakor Gravitaciji, filmu posreči, da se tudi gledalec počuti tako, kot da skupaj z astronavtoma lebdi v vesolju, potem gre nedvomno za tehnično mojstrovino. Zaradi okvare na satelitu, ki jo povzročijo drobci s poškodovane ruske vesoljske postaje, se ameriška astronavta znajdeta v skrajno nevarni situaciji: za astronavta (George Clooney), ki rad lebdi v vesolju in medtem kramlja z bazo na Zemlji, se nesreča konča tragično, astronavtka (Sandra Bullock), ki je sicer znanstvenica, pa se mora naučiti pilotirati in še marsičesa drugega (med drugim dešifriranja ruskih in kitajskih pilotskih priročnikov), če hoče iz tega »zajebanega vesolja« priti nazaj na Zemljo.
Tako kot igralcema tudi režiserju ni bilo lahko izpeljati te vesoljske drame. Režiser Gravitacije, Mehičan Alfonso Cuaron, ki je dobil oskarja za najboljšo režijo, je povedal: »Snemanje tega filma je bilo za mnoge izmed nas izkušnja preobrazbe. Za ene je bila preobrazba modrost, zame pa sprememba barve las.« Cuaron je namreč osivel. A če je bil ta film za nekatere njegove ustvarjalce »izkušnja preobrazbe«, je za gledalce predvsem izjemna vizualna in zvočna izkušnja. Ki jo je Ameriška filmska akademija tudi nagradila: z oskarji za najboljšo fotografijo (Emmanuel Lubezki), za najboljše vizualne učinke (Tim Webber, Chris Lawrence, Dave Shirk in Neil Corbould), za najboljšo filmsko montažo (Alfonso Cuaron in Mark Sanger), najboljšo montažo zvoka (Glenn Freemantle), najboljši tonski miks (Skip Lievsay, Niv Adiri, Christopher Benstead in Chris Munro) ter za najboljšo glasbeno kompozicijo (Steven Price).
Kipci večinoma v pravih rokah
Ni kaj, letošnjim oskarjem lahko kaj zamerijo samo tisti, ki jih niso dobili. Toda verjetno bi tudi Leonardo Di Caprio, nominiran za najboljšo moško vlogo (v Volku z Wall Streeta), težko zameril komur koli, da je oskarja osvojil Matthew McConaughey za vlogo bolnika z aidsom v filmu Klub zdravja Dallas v režiji Jean-Marca Valléeja. Električar Ron se znajde v bolnišnici zaradi nesreče pri delu, ko pa izve, da je okužen z aidsom, reagira z vehementno in užaljeno negacijo (»saj vendar nisem peder«). Toda realnost bolezni ne zlomi le Ronovih predsodkov, marveč ga celo preobrazi v borca proti ameriškemu zdravstvenemu sistemu, ki ščiti interese farmacevtske industrije in ne dovoli uporabe drugih zdravil, čeprav so učinkovitejša od tistih, ki jih bolnišnicam vsiljuje farmacevtska industrija. Ronova preobrazba iz zadrtega teksaškega mača v prijatelja vseh gejev in džankijev, okuženih z aidsom, je v McConaugheyjevi interpretaciji ne le prepričljiva, marveč prav izjemna. Jared Leto, ki v tem filmu igra lucidnega, na smrt bolnega transvestita, je prejel oskarja za najboljšo stransko moško vlogo.
Še nekaj drugih oskarjev: tistega za najboljšo žensko vlogo je osvojila Cate Blanchett v filmu Woodyja Allena Otožna Jasmine, za najboljšo stransko žensko vlogo pa mlada Lupita Nyong'o za vlogo sužnje v 12 let suženj. Ker se zna tudi v realnosti zgoditi (če se že ni), da bo edina prava ljubezen (s kvalitetami nadrealistične »nemogoče ljubezni«) tista med moškim in računalnikom z ustrežljivim ženskim glasom, je že prav, da je oskarja za izvirni scenarij dobil Spike Jonze, tudi režiser filma Ona. Za scenaristično adaptacijo pa je bil nagrajen John Ridley, ki je predelal knjigo Solomona Northupa 12 let suženj.
Oskarja za najboljši celovečerni animirani film je prejelo Ledeno kraljestvo, oskarja za najboljši celovečerni dokumentarec pa 20 Feet from Stardom (20 čevljev od zvezdništva). V tej kategoriji je bil nominiran tudi Teater ubijanja Joshue Oppenheimerja in Signeja Byrga Sorensena, in če ste (na Liffu, na primer) videli ta film o indonezijskih morilcih »komunistov«, se verjetno ne morete načuditi, kako ga je Ameriška filmska akademija lahko »zgrešila«. Ni pa zgrešila pri oskarju za tuje-jezični film – tega je prejela Neskončna lepota italijanskega režiserja Paola Sorrentina.