Dramaturg Tomaž Kovačič je zapisal, da predstava skozi pripoved žene nacističnega oficirja vzpostavlja gledališče kot prostor srečevanja in soočanja. Morda se »prav v pripravljenosti, da prisostvujemo in prisluhnemo, da smo skupaj, da smo pri stvari, kar v vsej svoji širini ponuja prostor gledališča, poraja možnost preseganja okvira holokavsta kot golega, grozljivega dejstva zgodovine, ki je zaprto in nedostopno, prek njemu nasprotnega, ustvarjalnega in neulovljivega čudeža človeškega srečanja«.
Režijsko je monodramo, katere osrednja poetična podoba je Judinja, ki v nacističnem koncentracijskem taborišču na pepelu zažganih Judov goji čudovite rdeče jagode, oblikovala Tjaša Črnigoj, v njej pa nastopa Vesna Vončina. V gledališču so pred premiero povedali, da projekt nagovarja »generacijo iz generacije, saj gre za povečini mlade ustvarjalce, ki so se v svet rodili s pozabo bremen zgodovine in do nje pristopajo naivno, a prav zaradi tega radovedno in popolnoma razprto za velika odkritja, ki jih ta utegne nositi v sebi«. nr
