Mit številka 1: določimo glavo družine. Še do nedavna je veljalo, da naj bi se z vzgojo in šolanjem psa ukvarjal le en član v družini, ki je »glavni« ali »alfa« v pasjih očeh. Zagovarjava nasprotno: z vzgojo in šolanjem naj se ukvarjajo vsi člani, saj si želimo, da ima pes z vsemi dober odnos. S tem si tudi razdelijo delo in razbremenijo drug drugega. Nekateri so lahko bolj udeleženi in drugi manj, v splošnem pa naj sodelujejo prav vsi. Pes bo namreč hitreje doumel, kaj od njega pričakujemo, če bo od vseh navzočih dobival enake zahteve.
Mit številka 2: pes naj bo dobrodošel povsod. Preden psa pripeljemo v svoj dom, mu pripravimo prostor in ga omejimo. Ne priporočava, da je psu takoj ob prihodu na voljo celotno stanovanje. S tem, ko ga omejimo, mu preprečimo, da bi se zapletel v (za nas) neželene situacije in se priučil neustreznih vedenj. Če ga ne omejimo, mu omogočimo delanje napak. Zelo pomembno je, da je pes omejen tudi v času naše odsotnosti. Napake, ki se jih pes, ki prosto teka po stanovanju, nauči, je izjemno težko odpraviti, saj jih vsak dan v času naše odsotnosti pridno utrjuje.
Kakšno omejitev izbrati? V stanovanju lahko namestimo boks, ograjo, privez ali pripravimo manjši prostor. Poskrbimo, da bo njegov kotiček miren. Nikakor ni treba, da je pes v središču dogajanja. Nasprotno. Bolj mu bo ugajalo, če ne bomo neprestano hodili mimo njega in ga vznemirjali. Le tako mu bomo omogočili dovolj počitka, pa tudi ne bomo ga navadili, da je ves čas del naše pozornosti. Pes nas ne potrebuje ves dan in tudi ne želi, da se neprestano nekdo motovili okrog njega. Torej, ko nimamo časa za psa, je omejen, sicer se z njim aktivno ukvarjamo.
Mit številka 3: poskrbimo, da se bo socializiral – v igri z drugimi psi. Takoj prvi dan začnimo vzpostavljati odnos s psom in ga navežimo nase. Ne nasedajmo zmotnim nasvetom, da se mora naš pes takoj igrati s sosedovim, saj se bo le tako lahko ustrezno socializiral. Začetek socializacije je navajanje psa na svoje nove lastnike. Kako to dosežete? S psom počnite čim več stvari, učite ga, predvsem pa: hranite ga iz roke. Pazite, da boste začeli v nevtralnem okolju, brez motenj, ki bi ga odvračale od vas. Šele kasneje dejavnosti prenesite na sprehode.
Mit številka 4: na sprehodih naj raziskuje okolico. Sprehode s psom vedno načrtujmo, dodajmo jim smisel. Zapolnjeni naj bodo z zanimivimi aktivnostmi in nalogami. Pes naj ima čim manj prostega časa, saj ga bo hitro izkoristil za svoje zaposlitve, ki nam po vsej verjetnosti ne bodo všeč. Čas, ki ga ima za opravljanje potrebe, mu odmerimo mi. Pri tem pa poudarjava, naj bo ves čas na povodcu, saj ga imamo le tako lahko pod popolnim nadzorom.
Mit številka 5: za opravljanje potrebe najprej določimo prostor v stanovanju, ki ga pozneje prenesemo ven. Navajanje psa na pleničke v celoti odsvetujeva. S tem si le podaljšamo proces navajanja na hišno čistočo. Rajši psa na vsake tri ure, po vsakem hranjenju, pitju ali igri, peljimo ven – na prostor, ustrezen za opravljanje potrebe. To počnimo tudi, ko se stemni ali dežuje (saj veste, pes je naša odgovornost v vseh razmerah). Kasneje, ko triurno odvajanje v celoti usvoji, začnimo čas podaljševati za eno uro, nato za dve uri in tako naprej. Z doslednim režimom bomo psa zelo hitro navadili na hišno čistočo.
Mit številka 6: psa lahko vzgajamo enako kot prejšnjega. Takoj začnimo izvajati sistem vzgoje, ki smo ga zastavili s strokovnjakom. Ni primerno, da se držimo enakih ritualov, kot smo jih imeli s prejšnjim psom, saj je vsak pes edinstven, predvsem pa so stare sisteme zamenjali modernejši in učinkovitejši pristopi. Njemu prilagojen način učenja nas bo najhitreje pripeljal do rezultatov. www.alfakan.si