Pri vas ste skoraj preveč gostoljubni

Za svoj projekt sta odvetnica za mednarodno pravo in strokovnjak za trženje postavila svoja poklica v kot. Cilj ameriškega para iz Portlanda, ki se je pred leti preselil v Evropo in je že izdal kolesarski vodnik po Varšavi, je namreč, da bi se preživljala s pisanjem vodnikov in s svetovanjem o kolesarskem turizmu.

Bys: V Evropo sva začela redno potovati leta 2006, nato sem dobila možnost za študij v Haagu na Nizozemskem. Leta 2010 sva se preselila v Varšavo. V ZDA sva se navdušila za gorsko kolesarjenje, saj sva živela na deželi. Na Nizozemskem in v okolici Varšave pa ni hribov, zato sva tam začela s kolesom raziskovati mesto in pokrajino okoli njega.

Robertson: Zamisel, da bi lahko pisala kolesarski vodnik, je spodbudilo dejstvo, da Carolyn s sabo zmeraj nosi beležko, v katero si zapisuje vse o prevoženi poti, zarisuje podatke v zemljevide in podobna opažanja. Jaz pa rad fotografiram in pišem potopise. Potem se je vse nekako zgodilo samo od sebe. Pred dvema letoma je začela pisati besedilo za vodnik po Varšavi, lani poleti sva na najini spletni strani twowheeltravelblog objavila okrnjeno brezplačno verzijo, plačljivo elektronsko verzijo pa sva izdala junija letos. Za slovenski vodnik načrtujeva tudi tiskano izdajo.

Robertson: Elektronska verzija uporabniku resda omogoča bistveno več, med drugim so za vse ture s preprostim klikom dostopni podatki za GPS-navigacijo, začrtane so tudi v Googlovem zemljevidu in podobno. Ampak ko sva izdala e-knjigo, so naju vsi spraševali: »A tiskane verzije vodnika ne bo?« Ljudje še zmeraj radi vzamejo knjigo v roko.

Bys: Ko na najinih potovanjih srečava druge kolesarje, jih zmeraj vprašava, ali uporabljajo vodnik in kako. Pri tistih, ki potujejo na daljših razdaljah, se elektronske naprave, kot so tablice in pametni telefoni, izkažejo kot nepraktične. Zaradi vklopljene GPS-navigacije potrošijo veliko električne energije in se dokaj hitro izpraznijo.

Robertson: To je res problem. Midva imava s seboj na poti tri kamere, dva računalnika in še kup druge elektronike. Za njihovo polnjenje preizkušava tudi alternativne vire energije, kakršne so solarne celice ali dinamo.

Bys: Ko sva bila v Varšavi, sva se čez čas naveličala raziskovati zgolj mesto in njegovo okolico. Začela sva kolesariti na daljših, dva- do tridnevnih izletih po raznih predelih Poljske. Lani pa sva se odpravila na kolesarsko potovanje od Prage do Dubrovnika. Ko sem pripravljala itinerar in se lotila raziskovanja, katera pot bi bila najboljša, sem ugotovila, da je na voljo zelo malo koristnih informacij in da bi bila lahko najina dolgoročna priložnost pisanje vodnikov za daljša potovanja. S to mislijo v glavi sva potem premlevala, katera država bi bila najbolj primerna. V Sloveniji sva sicer preživela najmanj časa, a se nama je zdela najbolj zanimiva. Ko sva prišla domov, sva si rekla, presneto, v Sloveniji bi morala ostati dlje.

Robertson: Čez zimo sva kolebala, ali narediti vodnik po Sloveniji ali raje spisati pivski kolesarski vodnik po Belgiji. Odločila sva se za Slovenijo, ker sem domneval, da bova tako majhno državico obdelala v dveh do treh tednih. Zdaj sva tukaj že dva meseca in še najmanj en mesec bova ostala. Zaznala sva, da obstaja velik interes za razvoj kolesarskega turizma, obenem pa so obstoječe informacije dokaj pomanjkljive. Prav tako za Slovenijo še ni popotniškega vodnika za kolesarje. Obstoječi vodniki so namreč namenjeni gorskim in cestnim kolesarjem, v njih so zarisani posamezni izleti, kako priti od ene do druge točke. V najinem vodniku pa bo kolesarjenje okostje knjige, meso pa bodo razne zanimive in uporabne informacije o nastanitvenih možnostih, restavracijah... Predstavila bova tudi nekatere zanimive osebe, ki sva jih spoznala na najini poti.

Robertson: Carolyn jih je. Pregledala sva tudi gradiva, ki jih je pripravila turistična zveza. Na prvi pogled so privlačna, v praksi se izkažejo kot problematična. Na terenu sva namreč pričakovala označene poti, dejansko pa jih ni. Če pa so markacije, pogosto nimaš informacije, kam ta označena pot sploh vodi.

Robertson: Bistveno pri najini odločitvi za Slovenijo je bilo tudi to, da nama je bila država zelo všeč – njena raznolikost, njena kulinarika, idealna je za kolesarjenje tudi zaradi njene majhnosti. Pelješ se 60 kilometrov v katero koli smer in se pokrajina povsem spremeni. Tukaj imate tudi dobro razvito mrežo nastanitvenih možnosti, ki jih poprej nisva poznala: turistične kmetije. Idealne so za kolesarje, ki nočejo kampirati. Infrastruktura že obstaja, samo izkoristiti jo je treba znati. Ljudje se morajo zavedati, da je kolesarski turizem donosno tržišče.

Bys: Nikogar. Tyler je najprej veliko raziskoval po socialnih omrežjih in poslal več sporočil, med drugim na Mariborsko kolesarsko mrežo, njen predsednik Josip Rotar naju je nato povezal s številnimi ljudmi v turističnih organizacijah. V mariborski naju je Karmen Razlag povezala s še več ljudmi po vsej Sloveniji. Vsi so naju sprejeli izjemno gostoljubno. Veliko informacij pa sva pridobivala na poti od drugih kolesarjev in med prebivalci. Veliko nama je pomagal Dušan Štrucl - Dixi, ki ima na Koroškem hotel za gorske kolesarje in ima bržkone največ znanja o kolesarskem turizmu v Sloveniji.

Robertson: Približno polovica.

Bys: To je veliko, če upoštevamo, da je vaša država široka komaj 300 kilometrov.

Bys: Uživam v vožnji po makadamskih poteh. Zato bi izbrala pot od Maribora po Pohorski transverzali do Slovenj Gradca, naprej do Črne in v Logarsko dolino ter nato do Jezerskega. Skoraj vso to turo je mogoče prevoziti po makadamskih poteh. In razgledi so ob njej res nekaj posebnega.

Robertson: Koroška naju je dejansko izjemno pozitivno presenetila. Tudi Prekmurje je bilo zelo zanimivo. In Ljutomersko-Ormoške gorice.

Robertson: Res je, veliko odličnega vina sva tam popila, ljudje so skoraj preveč gostoljubni za kolesarje. Še posebej je bilo težko zapustiti Jeruzalem. Vinar Milan Hlebec naju je izjemno pogostil in ko sem ob slovesu kupil steklenico šipona, mi je podaril še drugo. Seveda je lepo imeti dve steklenici vina, ni pa tako prijetno voziti dodatnega tovora, če imaš kolo že polno naloženo. Prlekija naju je res očarala. Pa dolina Soče seveda tudi.

Robertson: Seveda. Preden sva se odpravila na pot, sva se odločila, da bova vse poti, ki jih bova opisala v vodniku, tudi sama prekolesarila. Govorili so nama, kako zelo naporna je vožnja na Vršič, vendar je do Pokljuke še napornejša.

Robertson: Ne. S seboj sva imela vso prtljago.

Robertson: Ko sva iz Postojne vozila proti Ljubljani, sva se na poti ustavila, da sva pregledala zemljevid. Poleg naju se je ustavil neki motorist in naju vprašal, od kod sva. Iz ZDA, sem mu odgovoril. »Norca sta!« je rekel in odbrzel naprej. Mogoče sva res nora. Ampak kolikokrat dobiš priložnost tri mesece kolesariti po Sloveniji?