Po rahlo razmočeni zelenici igrišča IV. osnovne šole Celje, ki si je po koncu minule tekmovalne sezone dodobra opomogla, smo lahko že zgodaj zjutraj opazili razigrane otroke z nasmeški na obrazih. V enotni, beli športni opremi s slovenskim grbom so nekateri z žogami brazuca, ki jih uporabljajo na svetovnem prvenstvu v Braziliji, z obema nogama in glavo izvajali različne nogometne trike. Druge je v – za nogometno igro idealnih – temperaturah okoli 18 stopinj Celzija po drugi strani bolj pritegnilo lovljenje. A le do tedaj, ko so glasovi trenerjev označili začetek vodene aktivnosti, ki so jo otroci izvajali v treh skupinah, določenih s starostjo in nogometnimi sposobnostmi otrok.
Sledenje sodobnim smernicam
»Poudarek na tem kampu je zlasti na sodobnih nogometnih smernicah, ki čedalje bolj temeljijo na gibanju brez žoge, sprejemu žoge v gibanje, pri nekoliko starejših pa je poudarek tudi v igri ena na ena, in sicer, kako priti mimo branilca ter obrnjeno, kako napadalca ustaviti,« je glavne vrline, s katerimi se na taboru seznanjajo otroci, razkril vodja celjskega tabora Bojan Arčan, sicer tudi dolgoletni trener pri nogometnem klubu Šampion Celje, kjer so znani po zelo dobrem delu z mladimi nogometaši. Pod njegovim budnim očesom trenerji na taboru skrbno pripravljajo raznovrstne vaje. Če se na začetku stvari zdijo precej enostavne, je treba njihov trud ceniti predvsem v nadaljevanju, ko otrokom osredotočenost že ob pogledu na naključne mimoidoče začne hitro popuščati.
Da vsi otroci, ki se podijo po zelenici, niso včlanjeni v nogometne klube, ni težko opaziti. A pomanjkanje koordinacije in motoričnih sposobnosti, ki so velikokrat pripeljale do trka s postavljenimi stožci in do nenatančno brcnjenih žog, ki so mimo gola zletele v razprostirajoče se plakate sponzorjev in medijskih pokroviteljev, so bile ob spodbudnih besedah ter nasvetih trenerjev med vajami hitro pozabljene. »Mlajši fantje so nad spoznavanjem novih stvari in novih prijateljev navdušeni. Tisti, ki nogomet že trenirajo, pa pridobivajo nova znanja, še posebej, če so člani manjših nogometnih okolij, kjer ne trenirajo tako kvalitetno,« je dodal Arčan.
Slovensko razmišljanje napačno
Dežne kaplje, ki so iz minute v minuto postajale izrazitejše, so po nekje polovici načrtovanega treninga z zelenice pregnale najmlajšo skupino udeležencev. So pa »priklicale« vodjo projekta Borisa Križnika, ki bo v tednu dni obiskal vse tabore. Kljub obilici obveznosti nas je možakar, ki v teh dneh izredno veliko časa preživi ob telefonu, prijazno sprejel v prostoru, namenjenem druženju otrok po končanem treningu. »Glede na prijave smo ugotovili, da bomo kamp lahko izpeljali le na trinajstih lokacijah. Ampak to le zaradi napačnega in žalostnega razmišljanja ljudi, ki se ukvarjajo z nogometom; bistveni problem je, da mislijo, da bodo otroke na te lokacije pripeljali, potem pa jih bomo v klubih iz tega okolja želeli zadržati. Napaka. Otroke moramo na takšnih kampih navdušiti, da bodo nogomet igrali in da se bodo naslednje leto v čim večjem številu vpisali v nogometne šole. Pa čisto vseeno, pri katerem klubu bodo to storili,« je s cmokom v grlu pojasnil Križnik, ki pa se zaveda, da je na lokalni ravni ključno sodelovanje s tamkajšnjimi klubi. »Celju utegne primat po številu udeležencev prevzeti Dravograd, saj so tam starši spoznali, da delamo v dobro nogometa, in so svoje otroke naknadno, ko so izvedeli za ta projekt, vpisali v kamp.«
Ker je poleg krepitve nogometnega znanja bistvenega pomena tudi počitek, je treba med obema treningoma otroke usmeriti tudi v druge aktivnosti. Pri tem otroci najraje slišijo za besedo bazen, ki so jo v pogovorih med seboj vneto ponavljali predvsem po koncu treninga, ko so že pospravili pripomočke in zaradi znoja (ter dežja, ki pa je resda dodobra ponehal) mokri odšli v garderobe. »Kampi so namenjeni tudi druženju in animacijam. Prirejamo razne igre, predvsem spretnostne, lovljenja, risanje, spoznavanje držav svetovnih prvenstev… Otrokom pa bomo pokazali tudi nekatere izseke iz nogometa,« je dodal Bojan Arčan, ki si želi, podobno kot Križnik, svetovno prvenstvo kar najbolj približati otrokom. »Vsi udeleženci kampa bodo konec tedna v Ljubljani v Šiški predstavljali eno od 32 udeleženk svetovnega prvenstva in podoživeli tisto, kar se dogaja v Braziliji.«
Organizatorji si želijo v prihodnjih letih tabor razširiti na 50 lokacij v Sloveniji, po številu udeležencev pa želijo preseči magično mejo tisoč otrok. »Bistvo našega projekta je, da dvignemo zavedanje Slovencev o nogometu. Se pravi, da postane to, kar v svetu je, in sicer šport številka ena,« je bil jasen Križnik.
