Katja Sudec: Prek čaja rooibos do Borčičevih rdečih slik

V Berlinu smo večkrat delali za nizke honorarje, toda v projekte smo se vključili, ker je bilo to v dobro družbe; po navadi smo delali timsko, kar je potem spodbudilo neko gibanje in tudi razmišljanje o zaslužku. Če je bil projekt utemeljen in se je zanj pokazala potreba, so se izoblikovali tudi standardi in našel se je denar. Na tak način Berlin rešuje vse svoje probleme – na podmeni solidarnosti in družbene vpetosti ter tudi zavedanja, da posameznik lahko raste le skupaj z drugimi. V Berlinu živi 80 odstotkov nemških kreativcev, 60 odstotkov tujcev, mesto je odprto za vsako idejo. Dežele zahodne Nemčije so mnogo bolj hierarhične.

Študijski program, ki sem ga vpisala v Berlinu, je namenjen že zaposlenim ljudem oziroma dejavnim na svojem primarnem področju. To pomeni, da sem morala biti kot umetnica aktivna in imeti lastne izkušnje. Imela sem recimo sošolko, ki je bila profesorica na drugi akademiji. Sicer pa smo lahko izbirali med delom z družbenimi skupinami, delom v kulturnih inštitucijah, kulturnim menedžmentom in galerijsko pedagogiko, kar sem izbrala jaz, pa tudi med spomeniškim varstvom, s poudarkom na spodbujanju in ohranjanju nove kulturne dediščine. Prek Projektforuma smo se mojstrili, kako se piše in izvaja projekte, kako pridobiva finance, nenehno smo razmišljali, kaj vse moramo storiti, da bomo lahko svoje vsebine tudi izvedli. Pa ne kakršne koli vsebine, prej je bilo treba raziskati, kaj potrebuje družba. Če je nastal problem, ker so se v nekem delu Berlina začeli grupirati neonacisti, je mesto podprlo kreativne projekte, ki so na neki način prevzgajali. Sodelovala sem denimo v projektu 19 Freiheiten, kjer smo mlade motivirali, da 19 svoboščin, ki jih pozna Nemčija, preartikulirajo na vizualno raven.

Kako rizična je takšna odločitev, ko je treba drugim in tudi sebi zagotoviti obstoj, se morda niti nisem zavedala, a bil je izziv. Že študij v Berlinu nas je spodbujal k temu, da čutimo hvaležnost do okolja, iz katerega izhajamo. V Sloveniji sem navsezadnje prejela dobro izobrazbo, ta znanja sem lahko ponudila v Nemčiji in jih tam implementirala še z njihovimi. Ko sem se po petih letih življenja in dela v Nemčiji odločala, kje bi lahko nadaljevala, bi sicer lahko nadaljevala v utečenem ritmu, v sistemu z ogromno možnostmi v eksternih inovativnih projektih na področju kulturne vzgoje, ki jih financirajo posebni skladi. A izziv v globalnem delovanju je bil večji, sploh umetnost se razume zelo globalno; opazovali smo, kaj počnejo v Angliji, Franciji, Latinski Ameriki – zakaj tudi ne v Sloveniji! In sem se pozanimala, kakšen je sistem kulturne vzgoje pri nas, kdo dela s ciljno populacijo v galerijskih prostorih, primerjala nemško in slovensko prakso, zdaj pa iščem možnosti, da dobre prakse vpeljemo tudi tu. Še vedno ohranjam prijateljske in projektne stike z Berlinom.

Verjetno imajo tudi kakšne davčne olajšave ali finančne koristi, tega ne vem, sem pa prepričana, da gre v prvi vrsti za zavedanje, da je vsak posameznik odgovoren za to, kako družba raste. To je prestiž, čast, ki so je deležni v družbi. Niso to nujno bogati ljudje, toda določen odstotek svojega zaslužka namenijo takšnim projektom. V Nemčiji poznajo državne sklade, prek katerih ministrstvo za šolstvo, znotraj katerega je tudi kulturni resor, namenja sredstva za kulturno vzgojo, in so tudi zasebni skladi oziroma fundacije. Državni skladi imajo seveda več denarja.

Tudi pri Kulturelle Bildung, ki je nekakšna različica našega Kulturnega bazarja, so trije skladi, kjer lahko kandidiraš kot umetnik posameznik, kot tim ali kot inštitucija. V projekte smo kar padali, sčasoma pa je bilo treba entuziazem krotiti in vmes tudi spati, stvari so se začele delati bolj premišljeno. Je pa tako: včasih projekt dobiš, včasih ne. Radi podprejo ljudi, ki šele pridejo v mesto, saj prinašajo nekaj novega.

V Berlinu se šolske in kulturne inštitucije že povezujejo utečeno, tudi v Sloveniji. Morda bi bilo treba tukaj bolj pokazati, kaj pomeni uporaba umetniških jezikov v družbi. Kako lahko umetnik, ne samo v svojem ateljejskem prostoru, soustvarja za družbo. Umetniki se odzivajo na socialne probleme, največkrat s provokativnimi projekti, kreativno, impulzivno, tudi z napakami, in takšno metodologijo je mogoče učinkovito uporabiti tudi v šolah. Denimo otroke s posebnimi potrebami lahko zelo inovativno vpelješ v matematiko. V Sloveniji so kreativne delavnice za otroke, vendar nimamo strokovno profiliranega poklica galerijski pedagog kot umetnik. Pred nedavnim so sicer vzpostavili muzejsko pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kar je korak v pravo smer, vendar v tujini poznajo celo tri različne poklicne profile na to temo – muzejskega pedagoga, galerijskega pedagoga ter galerijskega pedagoga kot umetnika.

To mi je verjetno v poseben izziv, lahko gre za hendikepirane, lahko pa tudi za nadpovprečno inteligentne otroke, vendar pa delam tudi z drugo ciljno populacijo. Umetniški jezik ima moč, učinek, saj mehča poglede na stvari.

Posvetovala sem se z mnogimi, med muzejskimi pedagogi sem opravila anketo, kaj bi njim pomagalo pri delu s to specifično ciljno skupino. Kajti ena naših idej v okviru iniciative SOdelujem je usposabljanje za galerijsko pedagogiko za ranljive skupine. V Sloveniji imamo dvojen problem: ranljive skupine dejansko niso vpete v okolje, hkrati pa ni poklicnega profila galerijskega pedagoga, kar sem že omenila. V galerijah po navadi nekdo govori, obiskovalci pa poslušajo. Toda likovni pedagog z didaktičnimi pripomočki ali umetnik s svojo kreativnostjo lahko ustvari drugačno vzdušje, bolj praktično in igrivo. Tudi mi skušamo kreativno reagirati na umetniška dela, temu pravim »vmesnik«, ko namesto govora ponudimo obiskovalcem nekaj drugega. S slepimi in slabovidnimi smo recimo okušali rooibosov čaj in skušali razumeti rdeče abstraktne slike Bogdana Borčiča. Poskušamo iskati veččutne strategije, da prek nekih intervencij nakažemo motiviko umetniškega dela. Podobne reči sem počela že v okviru Berlinskega bienala.

Slepi nimajo prostorskega vida, vendar tudi videči vidimo na daljavo popačeno. Profesor Črtomir Frelih je izdelal modelčke, prek katerih so lahko spoznavali prostorske dimenzije in relacije, in to je storil tako genialno, da se morda tega niti sam ne zaveda. Po štiriurni delavnici so slepi samostojno narisali kubus v prostoru, torej v linearni perspektivi, in te neverjetne slike zdaj visijo v UKC Ljubljana. Razstavljalci so Marko Mikulin, Katrin Modic, Aleksandra Surla, Jana Povalej, Polona Car in Boštjan Vogrinčič. Sicer pa naše projekte financira Evropski socialni sklad pod okriljem ministrstva za kulturo.

Najprej smo imeli usposabljanja za projekt SOdelujem, z nekdanjimi udeleženci smo zdaj sodelavci in izvajamo več dejavnosti. Nekaj so usposabljanja za večjo zaposljivost na področju kulture, drugo je problem spremstva za hendikepirane, na katerega smo ob tem trčili, čeprav je mnogokrat težava le transport do galerije. Zato smo pred kratkim začeli razvijati stranski projekt Klub ljubiteljev umetnosti: Asistenca (KLU:A); ta hip polnimo listo prostovoljcev, zbiramo informacije po kulturnih inštitucijah in zanima nas, katere dejavnosti so na voljo ljudem s posebnimi potrebami.