Na današnji dan pred 70 leti je kopenska divizija Rdeče armade pod vodstvom maršala Konjeva osvobodila največje koncentracijsko taborišče v nacistični Nemčiji – Auschwitz-Birkenau. Obletnica sovjetske osvoboditve taborišča, 27. januarja 1945, se v svetu in pri nas obeležuje kot mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. V največji tovarni smrti je bilo med drugo svetovno vojno zaprtih tudi 2342 Slovenk in Slovencev, 1331 jih ni preživelo trpljenja in mučenja.
Med drugo svetovno vojno je bilo v enajstih koncentracijskih taboriščih po Evropi in skoraj tisoč njihovih podružnicah zaprtih okoli 63.000 Slovencev. Kar 12.000 se jih ni nikoli vrnilo v svoje domove. Umrli so na tuji zemlji in končali v plinskih celicah ter krematorijskih pečeh. Grobov in dostojnega pokopa ne bodo nikoli imeli.
Celotna površina taborišč v Auschwitzu je obsegala 40 kvadratnih kilometrov. Matično taborišče je imelo kar 39 podružnic. Prvi prevoz ljudi tja so opravili 14. junija 1940, v njem je bilo 728 poljskih rodoljubov. Nato so vlakovne kompozicije v tovarno smrti vozile vse do 30. oktobra 1944.
V Auschwitzu so nacisti pokončali 1,6 milijona otrok, žensk in moških petindvajsetih različnih narodnosti. Med njimi so bili izgnanci iz Češkoslovaške, Nemčije, Avstrije, Francije, Nizozemske, Belgije, Sovjetske zveze, Jugoslavije, Norveške, Grčije, Italije in Madžarske. V Auschwitzu so bili zaprti tudi Američani, Egipčani, Kitajci, Bolgari, Angleži, Turki, Španci, Švicarji, Judje in Romi.
Prve Slovence pripeljali leta 1941
Največ je bilo poljskih Judov (1,2 milijona) in pripadnikov sovjetskih narodov (1 milijon), med njimi tudi 13.700 ruskih vojnih ujetnikov, za katere pa niso veljala določila haaške konvencije kot za ujetnike drugih zavezniških armad. Na zadnjem apelu (zboru v taborišču) 17. januarja 1945 jih je bilo le še 96. V taborišču je bilo tudi 21.000 Romov, ki so jih v noči na 2. avgust 1944 vse usmrtili v plinskih celicah.
Iz takratne Jugoslavije je prvi prevoz v Auschwitz prispel 28. septembra 1941 z 22 Slovenci, pripadniki narodnoosvobodilnega gibanja s Prevalj in z Gorenjskega. Največji prevoz iz Slovenije je prispel 10. avgusta 1942 iz Celja s 333 ženskami in 118 moškimi. Vsi so bili aktivni udeleženci NOB s Štajerskega. Več kot tisoč otrok iz teh družin so nacisti deportirali v mladinska taborišča. Leta 1944 so pripeljali največ političnih zapornikov s Primorskega in iz Istre ter Ljubljane.
Krematoriji niso zmogli dela
Prvi test s plinom (ciklon) so v Auschwitzu opravili 3. septembra 1941, ko so pomorili 800 Poljakov in sovjetskih vojnih ujetnikov. V plinskih celicah so lahko nacisti usmrtili do 60.000 zapornikov na dan, v krematorijskih pečeh pa so vsak dan sežgali 5000 trupel. Poleti 1944, ko je bil dnevni priliv deportirancev z Madžarskega in iz Jugoslavije, Francije ter Grčije največji v zgodovini taborišča, so trupla zadušenih sežigali kar v odprtih jamah okrog krematorija. Ker je bilo število pomorjenih tolikšno, da vseh osem krematorijev ni zmoglo sproti sežigati trupel, so jeseni 1944 začeli kopati ogromne jame, kamor so metali žrtve. Med njimi so bili tudi napol živi interniranci, zlasti pa otroci.
Danes je ohranjenih mnogo objektov taborišča, ki so pod zaščito Državnega muzeja Auschwitz-Birkenau, ustanovljenega leta 1947. Ta ima funkcijo raziskovalnega centra za preučevanje holokavsta. Leta 1979 je bilo taborišče vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine pod imenom »Auschwitz-Birkenau, nemško nacistično koncentracijsko taborišče smrti«.
