Ikaria, ki je ime dobila po grškem mitu o Ikaru, leži nedaleč od Turčije, že stoletja pa je zaradi naravnih izvirov tople vode znana kot zdravstvena destinacija, poroča britanski BBC.
Pred časom pa sta pisec Dan Buettner in revija National Geographic otoček, na katerem živi kakih 8000 ljudi, prepoznala za eno izmed redkih t. i. modrih con. Gre za območja, katerih prebivalci živijo dlje, mednje pa se uvrščajo še japonska Okinawa, italijanska Sardinija in kalifornijska Loma Linda.
Dolgoživosti na Ikarii so se najbolj celovito lotili raziskovalci z atenske univerze, ki so preučevali otočane, starejše od 65 let. Ugotovili so, da ljudje na Ikarii živijo v povprečju deset let dlje od večine Evropejcev, vse do smrti pa so tudi boljšega zdravja.
Tako je šest ljudi izmed desetih, ki so starejši od 90 let, še vedno fizično dejavnih, nasploh pa je nizek tudi delež depresije in demence.
Temu bi lahko botrovala prehrana, saj prebivalci Ikarie tudi v primerjavi s tipično sredozemsko dieto pojedo veliko rib in zelenjave ter malo mesa. Kuhajo večinoma na olivnem olju, obsežno pa se tako v prehrambene kot zdravstvene namene poslužujejo divje zelenjave in zelišč, ki rastejo na hribovju Ikarie.
Po mnenju raziskovalcev pa gre dolgoživost pripisati tudi drugim dejavnikom življenjskega sloga. Tako je delež kadilcev na otoku relativno nizek, opoldanski dremež pa pravilo. Življenje teče počasi, ljudje se pogosto družijo s prijatelji in svojci, na teh srečanji pa spijejo zmerne količine lokalno pridelanega vina.
In po mnenju otočana Stamatisa Moraitisa, ki je na novoletni dan praznoval 98. rojstni dan, gre prav slednjemu zahvala za zdravje in dolgoživost. Kot je pojasnil, je otoško vino čisto, brez dodatkov. Sam pridela okoli 700 litrov vina letno, ki ga spije skupaj s prijatelji.
Moraitis, ki trdi, da je njegov oče umrl pri 117 letih, se je rodil 1915 na Ikarii, med drugo svetovno vojno pa je bil ranjen in je pobegnil v Turčijo. Okreval je v Veliki Britaniji, nato pa se je leta 1943 ustalil v ZDA. V 60. letih minulega stoletja so mu diagnosticirali pljučnega raka in mu napovedali le še devet mesecev življenja. Ker je želel umreti doma, se je vrnil na Ikario.
"V rodni vasi sem našel prijatelje in začeli smo piti. Mislil sem si, da bom vsaj umrl srečen. Dobili smo se vsak dan, pili vino, jaz pa sem čakal. Čas je tekel in počutil sem se krepkejšega. Prišlo je devet mesecev - in počutil sem se dobro. Prišlo je enajst mesecev - in počutil sem se še bolje. In tudi 45 let kasneje sem še
vedno tukaj," je povedal.
Kot je dodal, se je pred leti vrnil v ZDA in poskušal najti svoje zdravnike. A so vmes vsi umrli.
Zgodb, kot je Moraitisova, pa je na Ikarii še veliko.
