Običajen državljan je pred policijo na twitterju bolj kot ne »varen«. Policija namreč sledi le 160 uporabnikom, med katerimi so predvsem novinarji in medijske hiše. Niti politiki je preveč ne zanimajo, saj sledijo le trem. Glede na to, da sta med tremi tudi Vinko Gorenak in Borut Pahor, lahko sklepamo, da policijo (vsaj na twitterju) zanimajo predvsem tisti bolj zabavni. Priljubljenega cinizma ali grotesknosti, ki si jo na twitterju lahko privoščijo politiki, si tiskovna predstavnika policije Vesna Drole in Drago Menegalija na twitterju ne moreta privoščiti, kljub temu pa račun @policija_si spremlja že več kot 7000 uporabnikov. Aktivnosti policije spletno občinstvo očitno zanimajo. Za primerjavo: carino spremlja 300 uporabnikov, slovensko vojsko pa 500.
Zakaj na obtožbo o »politično motivirani« hišni preiskavi pri tem ali onem politiku ali gospodarstveniku na twitterju ne odgovorita zgolj z »LOL« (laughing out loud, v prevodu: glasno smejanje, op. p.)?Vesna: Morda zato, ker bi ti isti pisci temu, v tviteraškem okolju sicer priljubljenem izrazu, hitro poiskali kak čisto nov pomen. Pa bi imeli novo temo tedna. (Smeh.)
Drago: Bili so tudi primeri, ko so tviteraši od nas pričakovali odgovore in ukrepanje v primerih, ki so predstavljali neznatno družbeno nevarnost. Ne glede na žolčen odziv drugih tviterašev nad takimi spraševalci smo jim vseeno korektno odgovorili, kako lahko ukrepamo.
Glede na to, da je policija represivni državni organ, vam zadržanosti najbrž ne moremo zameriti. Pa vendar: kje je po vašem mnenju prava meja med ne preveč sproščenim in tudi ne povsem uradniško zadrtim komuniciranjem? Imata stroga navodila vodstva policije ali vama puščajo proste roke?Vesna: Komunikacija je prepuščena nama, kot predstavnika uradnega organa pa si seveda ne moreva privoščiti tega, kar si lahko večina drugih udeležencev na twitterju. Če se organ spusti pod nivo uradne komunikacije, kje je potem meja primernega – neprimernega? Ljudje to mejo razumejo vsak po svoje. Želimo biti zanimivi, atraktivni in uporabni, a kot institucija moramo vseeno ohraniti neki nivo komunikacije.
Ker vem, da imata oba smisel za humor, ali se je težko samocenzurirati?Vesna: Priznam, da imam kdaj skušnjavo, da bi napisala kaj drugega, kot pa potem objavim. (Smeh.)
Drago: Seveda se oba znajdeva v takšnem položaju, se pa tudi zavedava, da gre le za komunikacijo v imenu institucije, ki bo morala korektno in profesionalno komunicirati tudi v prihodnje, ko bo tvital kdo drug. Na vsak način pa je treba tudi v komuniciranju prek tega kanala predvidevati, kam nas lahko vsakokratni odgovor pripelje.
Kot kaže časovnica na twitterju, policija twitter uporablja predvsem za obvestila in povezave na poročila tiskovnih konferenc in projektov, ter opozorila o dogodkih na cesti, ropih in podobno. Tudi v primeru večjih zaključnih akcij in hišnih preiskav javnost obveščate tudi prek twitterja. Lahko v prihodnje pričakujemo še več oziroma pogostejše informacije prek tega družbenega omrežja?Vesna: Policija z ljudmi komunicira po raznovrstnih kanalih, eden od teh je zadnje leto in pol tudi twitter. Že ko smo vstopali na to družbeno omrežje, smo se odločili, da želimo tu z javnostjo deliti predvsem uporabne informacije, se pravi ljudi seznanjati s tistim, kar jim lahko koristi, jim pomaga v vsakodnevnem življenju.
Drago: Tu je mesto, kjer se lahko ljudje na hitro informirajo o uporabnih zadevah policije, zaradi specifike medija, omejenosti v obsegu komuniciranja pa to ni mesto za podajanje prijav kaznivih dejanj ali prekrškov.
Zdi se mi, da je bilo vaše komuniciranje prek twitterja najbolj plodno v času ljudskih vstaj, ko ste delili tudi navodila protestnikom, ko so policisti začeli uporabljati prisilna sredstva. Ste morda naredili kakšno analizo, ali je tvitanje med vstajami pripomoglo k večji varnosti protestnikov, ali pač ne?Vesna: V času vstaj smo twitter prepoznali kot pravi kanal za obveščanje ljudi o tem, kaj se dogaja, predvsem zaradi njegove zmožnosti hitre širitve informacij. V danem trenutku je bilo namreč zelo pomembno v čim krajšem času ljudi opozoriti na nevarnosti in druge okoliščine. Pregled odzivov javnosti je pokazal, da smo s tvitanjem pomembno prispevali k razumevanju in sodelovanju javnosti s policisti. Če se spomnite, to je bil čas, ko so se ljudje skupaj s policisti zoperstavili nasilju posameznikov in fantom in dekletom v modrem v znak podpore delili rože.
Opažam, da vam uporabniki twitterja včasih zamerijo, da jim preredko odgovorite na vprašanja. Ste morda razmišljali, da bi bila vaša komunikacija na twitterju bolj dvosmerna?Vesna: Kadar je dialog kulturen, vsebinski in ne političen, se, če je le mogoče, vedno odzovemo.
Sicer redno berete odzive in vprašanja za vas ali se ne ukvarjate pretirano z njimi?Drago: Twitter redno spremljamo, saj nas seveda zanima, kako nas ljudje vidijo. Glede na to, da je na tem družbenem omrežju vrsta bolj ali manj anonimnih piscev, so seveda ta pisanja pogosto tudi tako ali drugače motivirana.
Ali se je že zgodilo, da ste v primerih, ko prek twitterja pozivate ljudi k pomoči, prav prek tega omrežja dobili tudi kakšen uporaben odgovor? Ali pa da je nekdo poklical na 113 in povedal, da kliče v zvezi s pozivom s twitterja?Drago: Absolutno. Ljudje praviloma radi pomagajo, če lahko. Tudi nekatere tuje policije na tak način v partnerstvu z ljudmi prek družbenih omrežij rešujejo policijske primere, pomagajo pri iskanju pogrešanih oseb, identifikaciji oseb... Prek twitterja dobimo tudi pobude in predloge v povezavi z našimi projekti.
Koliko uporabnikov ste že zablokirali?Vesna: Doslej nismo zablokirali še nobenega uporabnika, četudi se posamezniki v komunikaciji včasih spustijo zelo nizko. V takih primerih jih enostavno ignoriramo, saj namen našega sodelovanja na tem omrežju ni merjenje mišic niti verbalne akrobacije, ampak – kot sem že povedala – informiranje javnosti.
Drago: Hitro se vidi, ali je vprašanje korektno zastavljeno ali pa ga zastavlja tviteraš, ki je pravkar odprl račun (za namen provokacije, op. p.). Dobre izkušnje pa imamo v komunikaciji z uveljavljenimi tviteraši.