Vsekakor je to zelo zanimivo. Pri majhnih zasedbah ali pa sploh pri dveh ljudeh, kot sva midva, pride bolj do izraza medsebojna različnost vpletenih. Najini osebnosti, skratka, lahko bolje izraziva. In to je za ljudi zanimivo – kako sva si dejansko različna in kako potem vendarle dobro delujeva skupaj. V najinem primeru je to, da sva samo dva, zgolj plus, ker poskušava kljub temu zveneti kot celoten orkester. Dobiva dodatno energijo, ki jo združujeva – ena plus ena v tem primeru ni dva, ampak navrže sedem.
Pa sta kdaj igrala v kakšnih najstniških pop ali rock zasedbah?Nisva nikdar igrala v bendih. Pri petih letih sva se bolj ali manj že ukvarjala zgolj s klasično glasbo. Šele zadnjih nekaj let preizkušava nova področja, nove tehnike igranja, eksperimentirava... Ob vsem tem se počutiva sijajno in izpolnjeno. Lahko igrava vse, od rocka do klasike.
V svetu električne kitare so nekateri virtuoznejši kitaristi na svoj inštrument prenašali prijeme iz violine oziroma iz godal, verjetno tudi iz violončela. Sta vidva preizkusila katere tipično kitaristične prijeme na violončelu?Veliko je rifov, ki so tipično kitarski, in presenetljivo je, koliko bolje oziroma močneje zvenijo nekateri klasični kitarski rifi na violončelu. Ko jih primerjaš, se ti zazdi na kitaro odigran rif v primerjavi z violončelom kot prdec.
Ampak skoraj prepričan sem, da obstaja kak prijem pri igranju violončela, ki bi se ga dalo pripisati prav vama. Nekaj, česar pred vam na violončelu ni počel še nihče?Teh prijemov je veliko – prijemov, ki jih pred nama violončelisti enostavno niso igrali oziroma sva jih skozi najino ubadanje s pop glasbo razvila midva.
Ali uporabljata kakšne efekte?Da, imava precej pedal in različnih efektov, s katerimi bogativa zvok.
Kako se po izraznih možnostih razlikuje klasični violončelo z lesenim obodom od elektrificiranega violončela brez oboda, kakršno pretežno uporabljata na svojih nastopih?Klasični violončelo je povsem drugačen inštrument od električnega čela. Klasični inštrument uporabljava predvsem za snemanje, v živo pa ne, ker se ga v živo ne more ozvočiti tako glasno kot električnega, midva pa potrebujeva na svojih nastopih glasnost. Ljudje želijo občutiti puls.
Pri poslušanju vajinih nastopov z Eltonom Johnom sem se vprašal, čemu vaju je sploh vabil, saj nisem slišal, da sta v njegovih aranžmajih dobila priložnost zazveneti tako, kot sta postala prepoznavna. Katero od sodelovanj z drugimi glasbeniki se vama zdi najbolj posrečeno oziroma izraz katerega benda se je najbolje pokril z vajinim?Eltonova glasba ima pomembne godalne dele. Morda naju tonski mojster ni dal dovolj na glas. Na cedejih se naju dobro sliši. Dejansko ima Elton John v skladbah izjemno zanimive pasaže, ki jih je veselje igrati, je pa seveda pri njegovih koncertih na odru deset ljudi in težko prideš do izraza v takšni meri, kot če si na odru sam. Zato nama je pa dal priložnost, da odpirava njegove koncerte.
Katera bi bila pa zasedba, s katero se bi najbolje ujeli?Odvisno. Ekspresivni rock bendi, kot so U2 ali Coldplay, nama najbolj ležijo, ker gre za melodično glasbo, ki nemalokrat zveni, kot da je pisana za čelo.
Česa pa kot inštrumentalista ne bi nikdar spoznala – in v tem smislu tudi napredovala – če bi vztrajala na sledi kariere konvencionalnih izvajalcev klasične glasbe?Marsičesa se ne bi naučila. Ne samo o glasbi, temveč tudi o biznisu na sploh. Če živiš zgolj znotraj klasike, živiš v nekem precej samosvojem svetu s čisto posebnimi okvirji; svet klasične glasbe je povsem drugačen od sveta pop glasbe. Seveda tudi v klasiki padeš v rutino, zato se lahko k njej, potem ko narediš izlet v drug svet, vrneš osvežen in jo začneš igrati z več domišljije, z več entuziazma. Dobiš nova spoznanja. Skozi igranje pop glasbe dobiš tudi jasnejšo sliko o tem, kako ljudem predstaviti klasično glasbo.
Ne bi me presenetilo, če bi bila deležna kritičnih pomislekov iz konvencionalnih violončelističnih vod. Kaj pravijo tiste kritike, ki jih upoštevata, in kaj tiste, ki se vama zdijo nesmiselne?Nimava veliko kritikov. Morda sva edina crossover zasedba, ki je deležna spoštovanja čelistov nasploh. Torej tudi klasičnih glasbenikov.
