Wein: Začelo se je neposredno po zaključku albuma Pump Down!!!. To je bilo obdobje, ko je N’toko veliko nastopal na Japonskem, ostali člani pa smo se zapirali v prostor za vaje, kjer smo imeli sproščene jam sessione, ki smo jih tudi snemali. Nadaljnji proces je bilo izbiranje najzanimivejših momentov, ki smo jih po vrnitvi N’toka zapakirali v komade. Nekaj idej smo ustvarili tudi na računalnikih in jih kasneje v bolj rockovski maniri prilagodili za bend.
N’toko: Nekatere komade z albuma See smo naredili v šusu, v eni sami vaji. V studio smo hoteli čim hitreje, da bi pesmi tako ohranile sproščenost in svežino. Kar se tiče estetike, bi rekel, da lovimo shizofreni občutek današnjega časa. V besedilih se precej ukvarjam s tematiko nadzora, samocenzure, tesnobe... Gledam poročila in spremljam pop kulturo. Bend je najboljši ventil za procesiranje vseh teh podob.
N'toko, kako se je vračati nazaj v bend, vzporedno pa skrbeti tudi za svojo solistično glasbeno kariero? Kaj je drugače, ko pišete za Moveknowledgement, kot ko pišete zase, za svoje samostojne projekte?N’toko: Pravzaprav vsi v bendu sodelujejo tudi pri drugih kreativnih projektih, a Moveknowledgement je naša baza. Seveda je zelo drugače pisati za bend kot za solo projekt, saj se prilagajam glede na to, kar počnejo ostali člani in poskušam ujeti njihov tok. Tudi tematsko se prilagajam na občutek, ki ga dajejo komadi. Nočem za vsako ceno v pesmi tlačiti neka sporočila, če se ambient ne zdi primeren. Pri solo projektih pa pesmi po navadi nastajajo ravno okoli sporočila.
N'toko, postali ste tudi kolumnist za enega od političnih tednikov. Nova generacija vas ima celo za enega od svojih glasnikov. Ali menite, da vas poslušalci zdaj slišijo drugače? Se morate zdaj pred ljudmi večkrat zagovarjati, utemeljevati svoje mnenje?N’toko: Ja, v tem smislu sem nekoliko manj sproščen pri pisanju glasbe, kot sem bil nekoč. Preseneča me, kako pozorno nekateri ljudje poslušajo besedila in me tudi lovijo za vsako besedo. Po drugi strani pa sem samozavestnejši kot nekoč in tudi teoretično znam bolje zagovarjati svoja stališča. Zato si tudi pri Moveknowledgement privoščim radikalnejšo izraznost in vsebino.
Kam so šli vsi politični bendi?Wein: Na mednarodni ravni so odšli z MTV, kar pa še ne pomeni, da ne obstajajo. V Sloveniji se mi zdi, da po osemdesetih sploh ni bilo kakšnih vidnih političnih bendov, kar seveda nikakor še ne pomeni, da jih ni.
N’toko: Mislim, da so politični bendi šli tja, kamor so šli politiki. Tudi tisti, ki so plačani za podajanje političnih stališč, tega več ne počnejo, temveč zgolj ponavljajo fraze, ki naj bi bile po meritvah PR-svetovalcev ljudem všeč. Podobno se tudi glasbeniki več ne upajo nikomur zameriti in so vsebino žrtvovali za radijsko všečnost. Po drugi strani jih razumem, saj nihče noče biti podoben punk bendom iz osemdesetih, ki nočejo in nočejo izginiti z odrov in so danes le karikature samih sebe.
Kaj pa kitarski bendi? Dozdeva se, da se kitara vnovič umika sintetizatorjem, rock glasba pa elektroniki...N’toko: Morda smo se kitar malo naveličali v devetdesetih, hiphop in elektronika sta imela za povedati več novih stvari. Morda bo zdajšnje predoziranje klubskega EDM in trap zvoka prispevalo k vrnitvi kitarske glasbe. Vendar upam, da to ne bodo spet Metallica ali Foo Fighters.
Kaj se je v več kot desetih letih vašega delovanja zgodilo z lokalno klubsko sceno? Če začnemo denimo kar v vašem rodnem Novem mestu...Wein: Moram priznati, da poznam večinoma bende, v katerih igra tudi naš basist Sleyk, se pravi Dubzilla, Kill Kenny, od katerih se mi zdi Dubzilla ta trenutek največji presežek, ki ga premore Dolenjska. Ostala scena je zelo zelo lokalna, zaprta v neke privatne kroge, ker pač v Novem mestu enostavno ni klubov, ki bi podpirali lokalno glasbeno sceno.
N’toko: Ne bi rekel, da ni klubov, se jim je pa zgodilo enako kot drugim javnim ustanovam: niso se pomladili. Dogodke še vedno organizirajo isti ljudje, ki so kot študentje začeli v devetdesetih. Noben najstnik se ne hodi družit v prostor, ki je poln 30-letnikov, ki žurajo na muziko svoje mladosti. Ker se ni vpeljalo nove generacije, je na sceni nastala vsebinska luknja, in to ravno v času krize, ko se je koncertna dejavnost nehala subvencionirati. Klubi so se znašli v finančnih težavah in nikomur se jih ne zdi vredno reševati, saj že leta več ne opravljajo svoje funkcije. Po drugi strani se rojevajo alternative starim centrom v obliki skvotov, kot so Sokolski dom v Novem mestu, Trainstation Squat v Kranju, Pumpa v Postojni, pa tudi bari in kafiči prevzemajo vse več glasbene produkcije. Na žalost so ti poskusi pogosto kratkega trajanja, saj je težko voditi koncertno dejavnost ob pomanjkanju financiranja, brez prave koncertne infrastrukture, pa tudi brez posluha mesta, inšpektorjev, sosedov, policije in Sazasa.
Veliko ste koncertirali tudi zunaj slovenskih meja. Katero lokalno glasbeno sceno bi si vzeli za vzor, katera vas je najbolj pozitivno presenetila?N’toko: Povsod se srečujejo s podobnimi težavami in jih rešujejo vsak na svoj način. Idealnih scen ni. Simpatičen mi je bil nizozemski skvot v Enschedeju, kjer je na vratih koncertne dvorane pisalo: »Če se imate kaj za pomeniti, to storite za šankom, v dvorani pa poslušajte bend.« Tako je publika, ki se je znašla pred odrom, tam dejansko bila zaradi glasbe, kar se je še kako čutilo na nastopu. Tak odnos do glasbe redko srečaš. Včasih se mi namreč zdi, da klubi obstajajo le zaradi piva, glasbeniki pa so bolj za ozadje.
