Odkar so mobilni telefoni in elektronska sporočila prevzeli naš vsakdan, nas je večina skoraj pozabila na majhne narezljane nalepke ter na razglednice in pisemske ovojnice, na katere smo jih lepili. Večina se na te danes že skoraj relikte predelektronskega časa spomni na počitnicah, ko nas prešine, da bi babico razveselila razglednica z lepimi pozdravi.
A strastni zbiralci nikakor niso pozabili nanje. Zanje so znamke, razglednice in pisemske ovojnice dragocen konjiček, ki jim ne le krajša čas, temveč jih spodbuja k raziskovanju, druženju in dopisovanju s tujimi kolegi, vse z namenom, da pridobijo še kakšen kos, ki bo dopolnil njihove zbirke. In sejmi, kot je bil sobotni v dijaškem domu Tabor, so ravno pravšnja priložnost, da si med seboj izmenjajo ali odkupijo znamke ali razglednice, ki bodo zapolnile vrzeli v zbirki. »Redno prihajam na takšne sejme, da dobim tisto, kar mi manjka,« je povedal Kranjčan France Mihelič, ki znamke zbira od leta 1987. Podobno kot drugi izkušeni zbiratelji ne zbira kar vseh znamk povprek, ampak brska za natančno določenimi. »Zbiram znamke iz Slovenije, Hrvaške, Črne gore ter Bosne in Hercegovine. Sem omenil Srbijo? No, iz Srbije jih tudi zbiram. Recimo, da gre v moji zbirki za neko nadaljevanje Jugoslavije,« je dejal Mihelič in ponosno pristavil, da ima vse znamke, ki so bile izdane v Sloveniji, in tudi vse jugoslovanske, ki so bile izdane po letu 1945.
Zbiranju razglednic ni konca
Podobno kot Mihelič tudi Boštjan Petauer zbira slovenske znamke. A njegovo omaro polnijo tudi zbirka prvih slovenskih znamk, ki se jim reče verigarji, znamke s podobo kengurujev in stare bosanske znamke. Petauer, ki je svojemu konjičku namenil že več kot 50 let, se že tako dobro spozna na znamke, da lahko oceni vrednost posamezne zbirke. »Večina zbirk, ki jih vidim, je vredna nekaj deset evrov. Žal pa ljudje mislijo, da so vredne več tisoč evrov. Ko jim rečem, da ni tako, so užaljeni ali pa mislijo, da jih želim opehariti, čeprav me njihova zbirka ne zanima. Zaradi takih reakcij se – če se le da – izogibam ocenjevanju vrednosti,« je priznal Petauer.
Na sobotnem sejmu pa niso bili le »znamkarji«. Veliko je bilo tudi iskalcev razglednic in pisemskih ovojnic. Eden takih je bil Hans, ki je v prestolnico pripotoval iz Avstrije. To ni bil njegov prvi obisk v Ljubljani, saj je na sejem zbirateljstva prvič prišel pred približno 35 leti. Brez dlake na jeziku je zatrdil, da se mu znamke zdijo dolgočasne. »Če najdeš kakšnega dobrega prodajalca, lahko na enem mestu kupiš praktično vso zbirko. Z razglednicami ni tako. Lahko jih zbereš tisoč, a če se boš še malo potrudil, jih lahko najdeš še tisoč. Nikoli ne končaš, nikoli ne moreš reči, da si zbral vse, in to je fantastično,« je pripovedoval Avstrijec, ki pa je opazil, da je v šestih letih, ko ni prihajal v Slovenijo, veliko dobrih starejših zbirateljev umrlo. »Zdaj je precej težje najti kartice, ki jih iščem. Zato grem včasih s sejma tudi praznih rok. Včasih pa zapravim po več sto evrov na leto,« je nekoliko sramežljivo priznal Hans, kot da bi mu bilo nerodno, da je za svoj hobi pripravljen odšteti toliko denarja.
Vnukov znamke ne zanimajo
Hansovo strast do razglednic deli tudi eden izmed prodajalcev na sejmu, Mišo Gorič. »Najprej sem zbiral značke, potem znamke, na koncu pa so me pritegnile te lepotičke,« je pripovedoval Gorič. »Imajo neko privlačnost, ki je znamke nimajo. Zanimivo je pogledati, komu je bila namenjena razglednica, od kod je bila poslana, kaj so si ljudje sporočali. Najde se marsikaj zanimivega. Recimo neki Hrvat ni vedel, kje živi in kako je sploh ime ženski, ki jo je spoznal. Vedel pa je, da je poštarica, zato je na razglednico napisal, da je namenjena poštarici, ki živi na Suhorju pri Metliki. Glede na to, da takrat verjetno ni bilo veliko poštarjev, kaj šele poštaric, sem skoraj prepričan, da je gospa prejela namenjene ji pozdrave.«
Čeprav je zbiranje znamk in razglednic očitno še vedno priljubljen konjiček, pa je bilo na sobotnem sejmu jasno, da mu manjka nekaj zelo pomembnega. Podmladek. Skupni imenovalec obiskovalcev je bil ta, da so bili to večinoma starejši moški. »Kar ozrite se po dvorani, ali vidite koga mladega?« je opozoril Hans. Tudi Mihelič in Gorič sta ugotovila, da mladih znamke in podobne stvari ne pritegnejo. »Imam nekaj vnukov različnih starosti, a nobenega ne zanimajo znamke,« je nekoliko razočaran dejal Mihelič. Ali to pomeni, da nima nikogar, ki bi mu zapustil zbirko? »Ne, vnukom se zdi zbiranje trapasto. Doma me sprašujejo, kaj bodo z znamkami, ko umrem. Povedal sem jim, da bom zbiral, dokler bom lahko, potem pa lahko s tem naredijo, kar hočejo. Lahko podarijo, prodajo, lahko pa jih tudi vržejo stran,« je zatrdil Kranjčan Mihelič. Gorič si želi, da bi se mladi navdušili nad zbirateljstvom, saj pravi, da bi z veseljem svoje znanje prenesel nanje. Prepričan je, da se bosta filatelija in kartografija ohranili še nekaj časa, vsaj dokler bo njegova generacija nadaljevala ta hobi. »Toda mislim, da med mladimi ta stvar ne bo nikoli več priljubljena. Upam, da se motim, a mislim, da ne bo,« ni bil preveč optimističen Gorič.