Priznati moramo, da še vedno obstaja zelo velika razlika med tem, ali si homoseksualen ali heteroseksualen. Premiki so na tem področju sicer prisotni, a detabuizacija poteka dokaj počasi. Tudi nisem vedno pripravljen razpredati o tej temi, četudi velika večina novinarjev to pričakuje. Kot si lahko mislite, precej raje govorim o svoji umetnosti, o tem, kar me zanima, o številnih konjičkih, saj je razpon mojih zanimanj izjemno širok. Po drugi strani pa me boli, ko vidim, kaj se je dogajalo v Rusiji v času olimpijskih iger in kaj se še vedno dogaja v mnogih delih sveta, kjer spolno drugače misleče še vedno preganjajo, če ne še kaj hujšega.
Ob omembi vašega imena je prav tako mogoče pogosto prebrati, da ste ekscentričen glasbenik. Sam tega sicer nikjer ne opazim, slišim le glasbenika z izjemnim in morda res malce arhaičnim občutkom za pop melodijo.Vedno je lepo srečati ljudi, ki nate gledajo drugače kot povprečno uho. Tudi sam sem se dolgo spraševal, kaj je tako ekscentričnega na meni, in vedno bolj sem spoznaval, da ne vem odgovora. Morda se ključ zanj skriva v tem, da me – ker imam drugačen odnos do glasbene zgodovine – ljudje napačno razumejo. Zrasel sem namreč tudi ob operi in klasični glasbi in elemente obeh pogosto poskušam vključiti v svoja dela. Za marsikoga je takšno početje očitno tako nenavadno, da so mi prilepili etiketo ekscentričnosti. A to, kar je za te ljudi ekscentrično, je v bistvu le staromoden odnos do glasbe, ki trenutno ne sledi pravim smernicam.
Imate občutek, da posameznik postaja samo predmet, na katerega družba lepi etikete?Res ga imam – in pri tem ne govorim samo o svojem imenu, ki je že tako prelepljeno, da se komaj najde še kaj praznega prostora. Pogosto berem razprave ljudi o nekom tretjem, ki ga sploh nikoli niso srečali v živo ali vsaj govorili z njim, a vedo »vse« o njem. Tudi raztrgajo ga, če jim ni po volji. Takšna je pač stvarnost. Ljudi je strah in ta strah najlaže premagajo s tem, da nekoga označijo, kakor jim prija. Predvsem medije moti vse, kar odstopa od neke srednje, ustaljene poti, po kateri tudi sami – pač po liniji najmanjšega odpora – najraje hodijo. Tisto, kar malce štrli ven, je že ekscentrično.
Izhajate iz izrazito glasbene družine, zato ni presenetljivo, da ste tudi sami postali glasbenik. Kako ste občutili ta »genski zapis« – kot breme ali prednost?Predvsem kot veliko čast, ki na srečo ni imela negativnih posledic. Nihče od mojih staršev ni bil skrajno popularen, a sta naredila lepo kariero, ki jima je zagotovila tudi udobno življenje. Bila sta zelo spoštovana in prepoznavna, kar je vsaj po mojem mnenju vredno več kot to, da imaš status superzvezdnika. Če pa bi bila moja starša člana The Beatles ali kaj podobnega, bi zdajle – če sploh (smeh) – odgovarjal drugače. Tako pa nikoli nismo bili tarča paparacev.
Ali je obstajala kakšna oblika (ne)zdrave konkurenčnosti med bratom in sestrami – ter seveda očetom?Oh, zelo veliko je je bilo… In nekaj je je tudi ostalo, vendar se je njen predznak spremenil. Danes nismo več tako tekmovalni kot nekoč, saj smo odrasli in smo v tem pogledu bolj zreli. Z leti namreč spoznaš, da življenje teče zelo hitro in da so v njem veliko bolj pomembne stvari kot biti boljši – in s tem mislim uspešnejši – od nekoga, ki ti je blizu. Veliko bolj ceniš medsebojno spoštovanje in ljubezen. Vendar priznam: ko smo bili mlajši, je bilo kar nekaj »bojišč« v hiši in okoli nje.
Verjetno pa ne morete zanikati, da so se na račun družinskih vezi vrata pred vami lažje odpirala kot pred kom, ki nima znanega priimka?Priimek – tako materin kot očetov – je odigral svojo vlogo, a ko so se enkrat vrata odprla, sem moral priložnost brez tuje pomoči zgrabiti in izkoristiti. Takrat sem bil sam in še tako pompozno zaledje mi ne bi nič pomagalo. Glasbena industrija je namreč neusmiljena: kakor te hitro sprejme, te lahko hitro tudi zavrže in pozabi. Lahko ti ponudijo vse priložnosti v vesolju, toda dokler ne narediš nečesa, kar te vsaj približa njim in njihovim interesom, je težko dobiti njihovo podporo. Za ponujeno priložnost sem bil zelo hvaležen, čeprav sem imel na voljo še kako drugo možnost.
Dve leti je minilo, odkar ste izdali zadnji redni album Out of the Game. Ker ste nekoč pesmi stresali dobesedno iz rokava, skoraj ni mogoče verjeti, da ste vmes sestavili le dve, ki sta izšli kot dodana vrednost na pravkar izdanem naboru uspešnic Vibrate?Res nisem zložil samo dveh skladb v tem času, ostajam zelo plodovit pisec. Tudi v teh vmesnih letih se je nabralo dovolj materiala, vendar so me pota zanesla še drugam, zlasti v Hollywood, kjer sem veliko časa preživel z ljudmi iz filmske industrije ter pisal glasbeno opremo za filme in muzikale. Hkrati sem dobil ponudbo, da po libretu Daniela MacIvora sestavim opero Hadrian. Pisanje opere je preklemansko naporno in intenzivno delo, kar mi jemlje veliko časa, kot tudi nova življenjska vloga – kako biti dober mož in oče.
Ali lahko omenjeno zbirko celo razumemo kot konec nekega obdobja negotovosti v vašem življenju?Podobne občutke gojim tudi sam, a hkrati se zavedam, da sem še zelo mlad in da teče življenje hitro naprej. Ne pustim mu, da bi mi ušlo. Zato je verjetno res konec nekega zgodnjega obdobja, a je tudi začetek novega, kjer vidim dlje kot sem takrat, ko sem spoznal, da bo glasba moje življenje. V tem času sem pokukal tudi na druga področja, na gledališke odre, na Broadway, v opero, in s tem razširil svoje umetniško okolje. Če pred leti nisem vedel, kam bi se umaknil, ko bom v škripcih, zdaj poznam svoje zatočišče. V pop svetu namreč ni vse postlano z rožicami, kakor se morda zdi – trenutna situacija je zelo težka in zahteva veliko odrekanja. To ne pomeni, da ne bom vztrajal v njem, da ne bom več koncertiral, le ne bom več tako pogosto prisoten. Že vnaprej se veselim prihodnjih nekaj pop albumov, ki pa bodo zelo drugačni od tega, kar sem delal doslej.
Tudi na zadnjem rednem albumu ste presenetili z bolj soulovskimi in country aranžmaji, kar pa ob producentu Marku Ronsonu ni tako nenavadno.Kakor razmišljam v tem trenutku, sem skoraj povsem prepričan, da bom še veliko bolj eksperimentalen. Čez čas se taki razmisleki seveda izostrijo in profilirajo, vendar me zanaša v zelo nemirne vode. Nisem človek, ki bi bil zadovoljen z doseženim, zato mi je tudi godilo sodelovanje z Markom. Je izjemen človek, z izjemnim občutkom za »soul«, samo poglejte, kaj je naredil z Amy Winehouse! Seveda pri meni ne gre za kako posnemanje njenega dela, čeprav sem bil v studiu z »njenim« bendom Dap-Kings – prav oni so pravzaprav najbolj zaslužni za zvok albuma, bolj kot midva z Markom, ki sva ga razumela bolj kot spomin na mladost.
Vsekakor ste se z Out of the Game veliko bolj profilirali.Morda je to res moja najbolj »sprejemljiva« zbirka pesmi do zdaj, a je treba poudariti, da nikoli nisem imel množičnega hita, ki bi podiral rekorde. Moj način pisanja pesmi je tak, da do tega tudi nikdar ne bo prišlo, razen če ne bo zgodil radikalen zasuk v glasbeni industriji. Zame je najpomembneje, da se mi skladbe zgodijo same od sebe; kar bruhajo iz mene in doslej nisem imel nobenih težav s prevajanjem svojih čustev v notno črtovje. Že najmanjša ideja se zelo hitro razvije v sprva ohlapno celoto, ki potem dobiva vse bolj skladne obrise. Sploh si ne upam pomisliti, kaj bi storil, če ne bi bilo tako. Najverjetneje bi znorel. (smeh)