Letošnji festival MetalDays je v Tolmin na sotočje že desetič zanesel zvoke težkega železja. Tudi letos se je dogodka, ki ga je sicer priredil nov organizator, ki mu je tudi nadel za malenkost drugačno ime, udeležila pisana mednarodna druščina privržencev najrazličnejših zvrsti metala. Celotedenski program tako pomeni priložnost za odkrivanje novih skupin in srečavanje s starimi znanci, sonce in dež pa poskrbita tudi za izkazovanje iznajdljivosti izven koncertnih prizorišč.
Črno kot modna zapoved
Še pred nastanitvijo v šotoru je naš sprehod skozi kamp z nahrbtnikom na ramenih prekinil finski metalec z neukrotljivo željo po deljenju kočljivih tehnik pitja. Njegova intervencija je bila dobro naznanilo kuriozitet, ki so sledile. Povprečni nepoznavalec scene bi pričakoval, da se festivala udeležuje zgolj dolgolasa in v črno oblečena mladina; in v veliki meri to tudi drži. »Kaj če bi šel do šotora z najdenimi predmeti in jih vprašal, če imajo kako črno majico,« je ena izmed šal, ki krožijo po kampu.
Kljub temu ne gre spregledati modne raznovrstnosti ljubiteljev različnih žanrov. Poleg moških, oblečenih v rožnate jagodne torte ali z nahrbtniki v obliki plišastih samorogov, ter deklet v kopalkah s srčki in gusarskimi zastavami je mogoče vsako leto opaziti tudi več družin, ki so v Tolmin prišle z otroki. Da bi bila bera še bolj pisana, se med občinstvo pomešajo še kostumi želv in smrti, naleteli pa smo tudi na čisto pravega gusarja z leseno nogo. Janez z Gorenjske, ki na festival v Tolminu zahaja že več let, je povedal, da se nanj rad vrača, ker mu glasna glasba omogoča dokončen odklop še zadnjih misli, ki bi mu preprečevale popoln oddih na bolj umirjenih počitnicah.
Izredno ustvarjalno je tudi življenje na plažah vzdolž Soče. Ob močni sončni pripeki je hlajenje čez dan imperativ, zato sta stol v vodi in hladno pivo več kot priporočljiva pripomočka. Bolj iznajdljivi odplavajo na nasprotni breg, kjer si med zelenjem izberejo velikosti svoje glave primerna pokrivala. Sončenje in poigravanje z žogo v vodi vsake toliko časa dopolnijo tudi flote napihljivih čolničev, polnih koštrunov in zajčic, napihljivo favno od krokodilov do delfinov in celo žiraf pa tako in tako srečaš za vsakim vogalom. Svojevrstno odstopanje od pričakovanj že prej omenjenega nepoznavalca predstavljajo tudi milni mehurčki, ki letijo po zraku med tretjim odrom in plažo ob sotočju Tolminke in Soče.
Skupinsko rajanje pod odrom
Iskanje pravega razmerja med težo prtljage in udobnostjo dopolnjuje improvizacija pri gradnji nočnih zavetišč in baznih taborov, pristope pa pogosto diktirata narava in relief. Kdor je prišel pravočasno, je zavetje preudarno iskal v senci dreves ali celo v gozdu, manj srečni pa so morali poseči po ustvarjanju umetne sence. Da bi tabor deloval bolj domače, se mnogi odločijo še za dodatne arhitekturne in estetske posege. Poleg številnih zastav se tako najdeta še kartonasti Boris Popovič in velik napis najslavnejšega citata Igre prestolov: »Hodor! Hodor!«
Življenje v VIP-prostoru teče malce drugače. Senca, klopi, bar brez čakalne vrste, celo opazovalni dvonadstropni avtobus s pogledom na glavni oder so zgolj nekatere ugodnosti. Led med glasbeniki, organizatorji in novinarji pa še vedno najpogosteje prebija obupano iskanje povezave s spletom. Prav ta okoliščina je med deževnim sredinim popoldnevom privedla do pogovora s simpatičnimi člani zasedbe Herfst, ki so povedali, da želijo v metal glasbo vnesti več filozofije. O tem je pričala tudi majica z napisom Metafysica v slogu Metallice. Vendar tudi na deževni dan urnik kmalu prežene človeka izpod strehe na enega izmed odrov, kjer se je že do sinoči zvrstila obilica vrhunskih momentov.
Kar se tiče množičnosti obiska in vživetosti občinstva, so bili med vodilnimi vsekakor Arkona, Alestorm, Samael in In Flames. Slednji so na jadrih stare slave privabili verjetno najbolj številčno množico, ki je ob pomanjkanju pravega mosh pita začela ekscesno surfati po občinstvu. Precej drugače je bilo na nastopu skupine Samael, ki ga je zaznamovalo umirjeno poslušanje precej boljšega koncerta, pregovorna švicarska preciznost pa se je odražala tudi na odličnem light showu.
Ljubitelji bolj veselega metala so prvi vrhunec doživeli že v torek, ko so pred sončnim zahodom zaporedoma nastopili Arkona in Alestorm. Ruski matriarhat, ki mu poveljuje v volčjo kožo odeta pevka Maša, je ob ritmih dud in piščali razposajeno množico pripravila do narodnih plesov in prikupnih izvedb mosh pita, ki so vključevali tudi vlakec. Še prestavo višje so veselico premaknili gusarski Alestorm. Dobra volja je bila skoraj moralno zapovedana, ko je pevec skupine priznal, da se je zastrupil s hrano. Ko je prvič segel po košu za smeti, pa je postalo jasno, da bo to ambientalno verjetno eden najbolj zabavnih koncertov letošnjega leta. Tudi tam smo bili priča precej pogostemu surfanju po občinstvu, ki ga je uspešno prekinjalo galjotiranje. Slednjemu se praktično ni dalo izogniti, ko je val ljudi, ki so se posedali na tla in veslali ob ritmih gusarskega zabavljaštva, v posnemanje dobesedno potisnil celotno prizorišče.
Poplave niso motile ritma
Izpostaviti gre tudi koncertno dogajanje v sredo, ko se je nad Tolminom utrgal oblak in dodobra namočil kamp. Nekateri so se odločili, da bodo dan izkoristili za premor, mnogi so se spopadali s poplavami v šotorih, kdor se je odločil nadaljevati z obiskovanjem koncertov, pa je bil nagrajen s ploho odličnih nastopov. Nagrada za najbolj epski citat vsekakor pripada Mathiasu, pevcu skupine Turisas, ki je razložil: »Naj vam povem nekaj o Sloveniji. Včasih dežuje, včasih ne dežuje. Danes dežuje.« Pokomentiral je tudi politično delitev med pivci uniona in laškega, pozabili pa so na slavno priredbo Rasputin. Navdušili so tudi predstavniki dokaj nove in še ne tako razširjene zvrsti djent, Meshuggah, njihov pobesneli semafor pa je pri mnogih ustvaril vtis najboljšega koncerta letos.
Sladokusci in iskalci skritih zakladov so tokrat na drugem odru resnično prišli na svoj račun, saj so lahko zasledili številne bisere. Belgijska zasedba Bliksem je navdušila z ženskim vokalom, ki je v thrash metalu pravi endemit, zasedba pa si je zaradi dobrega nastopa lahko privoščila tudi plavanje v psihadeličnih vodah – to bi ljubitelje thrash metala pogosto pustilo nepotešene, tokrat pa jih je vrglo v trans. Ekstremnejše okuse so navdušili Dying Fetus in Taake, da bo letošnji drugi oder za razliko od preteklih let resnično vsaj enakovreden glavnemu, pa je že prvi dan naznanil koncert staroste Bobbyja Lieblinga in njegove zasedbe Pentagram, ki so – skupaj z Orange Goblin – pokazali, da festival poleg širše znanih imen premore tudi skupine, ki sicer niso tako slavne, a so izrednega pomena za razvoj žanrov. Piko na i norosti obeta nocojšnji program s Kingom Diamondom na čelu.
Z organizacijskega stališča gre pohvaliti predvsem prehod s kuponov na plačilne kartice, ki so precej pospešile plačevanje. Od preteklih let odstopa tudi bolj centraliziran način prodaje hrane v glavnih šotorih, tudi letos pa se je mogoče sprehoditi po trgovinski četrti, kjer obiskovalci dopolnjujejo zbirke rekvizitov, majic, vinilnih plošč in zgoščenk. Žal pa organizacija peša pri informiranju udeležencev: tu bi prav prišel zemljevid vsaj ključnih točk, kjer se kupuje in polni plačilne kartice ter vrača plastične kozarce, novinec na festivalu pa ima tudi precej težav pri iskanju tretjega odra.