Kdor koli je poskušal opisati glasbo My Bloody Valentine, je imel veliko težav. Celo sami so nekoč iskreno povedali, da včasih ne vedo, kaj delajo. Če preposlušamo njihov arhiv – vključno z EP-ji – je jasno samo nekaj: My Bloody Valentine lahko zvenijo kot kar koli, od rockovskih ekip detroitske šole do Karlheinza Stockhausna. V njihovih muzikah namreč nič ni bilo eksplicitno ponujeno in občutek je bil, da konec osemdesetih let rock'n'roll znova pripada norcem z navitimi kitarami in slabšim zgodovinskim spominom, ki med polji hrupa lovijo svoje melodije.
Vselej zunaj vseh okvirov
Na prvi posluh je bilo tako mogoče meniti, da se My Bloody Valentine skrivajo za vrati, ki vodijo v klavstrofobične prostore apatije in obupa, vendar to ni držalo. Četudi njihove muzike na trenutke bučijo, so v svojem jedru zelo občutljive in globoko osebne, kar odgovarja mladostni »potrebi« po tem, da skrita čustva prodrejo na plano. Če pogledamo samo naslove pesmi s prvenca Isn't Anything (1988) – »Nežen kakor sneg (in topel znotraj)«, »Nahrani me s svojim poljubom«, »(Ko se zbudiš) Še vedno sanjaš« – se pred nami odpre čudovit svet, kjer vlada plodna napetost med popačenimi melodijami in vabljivimi zvoki. My Bloody Valentine so namreč konkretizirali dejstvo, da je prihodnost rock'n'rolla v svobodni formi in preskakovanju vseh mej povprečnosti. S tem, ko niso pripadali nobenemu podžanru katerega koli žanra, so naredili korak naprej in povzročili poplavo novih bendov, ki so jih neuspešno poskušali replicirati v najbolj toplem hrupu, ki je bil kadar koli odigran. Z njimi so Velvet Underground končno dobili naslednike, kakršne so si zaslužili.
Že s tretjim (Sunny Sundae Smile) in četrtim (Strawberry Wine) EP-jem, izdanima leta 1987, so se My Bloody Valentine cinično odmaknili od vse bolj blede vizije generacije C86 (The Wedding Present in Primal Scream sta častni izjemi). Do tega trenutka »bend na prepihu« je postajal notranje vse bolj konsolidiran in zrel ter – za njihove pojme, seveda – manj eksperimentalen, saj ni zgolj površno brskal znotraj popa, temveč je do njega zavzel jasno in večplastno stališče. Hkrati so se zavedali, da niso del množičnega tržišča in tudi ne nikakršno novo upanje, kar jim je omogočilo ostati zunaj tovrstnih okvirov.
Več kot le pogled v čevlje
V tem neobremenjenem vzdušju je nastal že omenjeni prvenec Isn't Anything in na presenečenje mnogih, tudi njih samih, naletel na izjemen odziv. Na sceno je stopila pop skupina, ki ni hotela biti popularna in v katere glasbi so odzvanjali razgrajeni elementi pop dediščine šestdesetih brez vsake pretencioznosti. Album kot celota je lepljenka sanjavih krajin, v katerih vse vibrira od melanholije, čezenj pa se prelivajo strastne kitarske intervencije. Sanjavi pop in hrup ali hrup in sanjavi pop, ločnice ni bilo mogoče določiti, sta hodila z roko v roki. My Bloody Valentine so pokazali, kako se stvari streže – in preživeli. Če je Johnny Marr ozvočil otoško sredino osemdesetih, potem so Kevin Shields, Colm O Ciosoig, Debbie Googe in Bilinda Butcher desetletje pripeljali do konca ter z mnogo bolj spevnim in premočrtnim nadaljevanjem Loveless (1991) tudi omrtvili gibanje shoegaze – tako so namreč mediji opisali njihovo statično odrsko držo, polno soničnih efektov in kreativnega hrupa. My Bloody Valentine niso bili več senzacija, temveč fenomen – in dolgo je kazalo, da tudi samo »čudež dveh albumov«.
Na sceni smo vajeni raznih – večinoma bizarnih in umetno ustvarjenih – histerij, povezanih z najstniškimi idoli za sezono ali dve. Redko se zgodi, da bi nekdanji najstniki, na primer tisti, ki so že krepko zapluli v pozna štirideseta, na terenu podoživeli, kaj se dogaja njihovim naslednikom. Toda 2. februarja letos so vsaj za en dan stopili v njihove čevlje: takoj, ko so My Bloody Valentine na spletni strani javno objavili, da je prek nje mogoče kupiti njihov prvi album po letu 1991, naslovljen m b v, je bil naval takšen, da se je spletišče sesulo. Seveda je bila prijetna tudi dvojna digitalna zbirka EP-jev iz obdobja 1988–1991, vendar je v isti sapi treba poudariti, da lahko kompleksno teksturo njihove zvočnosti občutimo samo prek gramofonske igle, ki iz granulata zvokov, šumov in efektov edina zmore splesti čudovite hipnotične kristale. In pa seveda v živo, o čemer se bomo (upam) prepričali nocoj v CUK Kino Šiška. Popravnega izpita ni!
