Plahi, toda prodorni začetki
Začela je skromno, v domači rojstni vasi Koštabona v slovenski Istri, kjer je najprej sodelovala v cerkvenem zboru, a opozarjala nase tudi s solističnimi nastopi, ki so bili vse pogostejši in vse boljši. Kmalu se je predstavila tudi na osrednjem slovenskem radiu in televiziji. Spominjam se njenih prvih nastopov; bili so plahi, tudi malo negotovi, a njen glas je bil že tedaj lep, prodoren in sijoč. V glavnem je pela tedaj znane italijanske kancone, kot je bila Chitara romana. Nato je – z orkestrom Mojmirja Sepeta – posnela svojo prvo ploščo s štirimi pesmi za srbski Diskos, na kateri je bila vodilna pesem Dolina brez odmeva; na njej še ni bilo nobene slovenske pesmi. Vinilno ploščo čuvam kot »svetinjo« v svoji diskoteki.
Bila je eno od odkritij, gotovo največje, festivala Slovenska popevka 1964, ko je zelo občuteno zapela dve pesmi, Kovačičevo Molče in Sepetovo S teboj; ta je bila ena najlepših pesmi festivala in se je seveda uvrstila v finalni večer, a Sepe je bil tudi to leto konkurent sam sebi. Po odločitvah občinstva je zmagala prodornejša Poletna noč, druga je bila Robežnikova Verujem v pravljice, tretja pa neznatna pesmica Sonce sije na Portorož. S teboj, ki jo je Elda pela v alternaciji z Majdo Sepe, je – kljub odličnima interpretacijama – ostala nenagrajena.
Že 1965 je bila povabljena na jugoslovanski festival zabavne glasbe v Opatijo, kjer poprej štiri leta niso izvajali slovenskih popevk; v alternaciji z veteranko Beti Jurkovič je pela Sepetovo Drevesa, drevesa na odlično besedilo Gregorja Strniše. Beti, ki je to leto pela v Opatiji zadnjič, in Elda, ki se je predstavila prvič, sta pesem zrinili v finale, več pa v ostri konkurenci iz Beograda in Zagreba ni bilo mogoče. A Eldina pot je šla zmagoslavno navzgor. Zanjo so začeli pisati največji asi slovenske zabavne glasbe, od Mojmirja Sepeta, Jureta Robežnika, Jožeta Privška in predvsem Atija Sossa do Milana Ferleža, Vaska Repinca, Aleša Kersnika, Janija Goloba… Pela je ne le na festivalih v Ljubljani in v Opatiji, ampak tudi v Sarajevu, Splitu, Portorožu, Rogaški Slatini. Poznali so jo po vsej Jugoslaviji, veliko pa je gostovala v tujini.
Uspešna vrnitev po premoru
Najbolj je bila navezana na Slovensko popevko in nekaj časa na Opatijo, kjer je odlično izvedla Robežnikovi Na deževen dan (1967) in Otoki (1968), ki sta obe prejeli nagradi strokovne žirije. Med nagrajenci Slovenske popevke je bila prvič 1966, ko je Kovačičeva pesem Onkraj dneva in noči v njeni interpretaciji dobila tretjo nagrado strokovne žirije. Že naslednje leto je bila zmagovalka; odlično je izvedla nepozabno Sepetovo in Košutovo Vzameš me v roke in postala je ena prvih dam naše zabavne glasbe. Ponovno je na popevki zablestela 1969 s Privškovo in Košutovo Zlati prah imaš v očeh; pesem je dobila drugo nagrado strokovne žirije. Potem je pela še nekaj Sossovih pesmi, ki so ostale zimzelenke, predvsem Včeraj, danes, jutri (1971) in Vračam se (1975). Po letu 1976 ni več pela v tekmovalnem delu festivala, a je sodelovala na večerih šansonov v okviru Slovenske popevke, ki pa niso tekmovali za nagrade. Ohranilo se je nekaj njenih biserov, predvsem Dnevi sreče, dnevi radosti (Robežnik-Velkaverh, 1978), Včasih (Ferlež-Budau, 1979) in Večer za dva (Soss-Budau, 1980).
Ko so 1972 v ljubljanski Drami uprizorili Dubillardove Naivne lastovke – z Dušo Počkaj in Jurijem Součkom v glavnih vlogah – je nastala pesem Lastovke (glasba Jure Robežnik, besedilo Milan Jesih), ki jo je Elda Viler zapela tako občuteno, prepričljivo in enkratno, da je ostala njena večna uspešnica in brez nje ni šlo na nobenem nastopu. Pa vendar je v bleščeči karieri nastala črna lisa. Po osamosvojitvi Slovenije se je umaknila z glasbenega prizorišča – iz razočaranja, ker ji je ministrstvo za kulturo odvzelo status svobodne umetnice. Ponovno je začela nastopati 1997 – tudi po zaslugi hčerke Ane Dežman, ki se razvija v pomembno operno pevko. Največkrat nastopata skupaj in tudi v duetu. Elda je junija 2009 priredila v Križankah tudi koncert ob petdeseti obletnici svojega prvega nastopa; ob njej je bila hčerka Ana in nekaj odličnih gostov. To je bil veličasten, nepozaben večer. Založba RTV Slovenija, pri kateri je posnela več plošč in zgoščenk, ji je tedaj podelila posebno priznanje.
