»Deset nasvetov, kako premagati slabe misli.« – »Adijo, depresija ali kako se v petih korakih znebiti negativnih čustev.« – »Sedem čudežnih trikov za pozitiven pogled na življenje.« Pozitivno razmišljanje je menda stvar volje ali v najslabšem primeru – čudežnih trikov. A če je tako, ni jasno, kako lahko doseganje pozitivnega odnosa do življenja poganja deset milijard vredno industrijo samopomoči v obliki čtiva, klinik in svetovalcev.
Tiranija pozitivnega pogleda na življenje in splošnega entuziazma je v naši družbi morda za spoznanje manj invazivna kot v pregovorno pozitivni ameriški kulturi. Slovanski karakter, sestavljen iz zajedljivosti in splošne skepse, jo nekoliko drži za vajeti. Pri značilni ameriški pozitivnosti pa ne gre za temperament, v svoji knjigi Bright-sided (s podnaslovom »Kako promocija pozitivnosti spodkopava Ameriko«) ugotavlja avtorica Barbara Ehrenreich. Je kulturna mantra: pozitivnost je vsajena globoko v nacionalni karakter, saj je razumljena kot ključ do uspeha in bogastva. Prav »kultura sreče« je po njenem tista, ki Američanom onemogoča učinkovito spopadanje s problemi revščine in brezposelnosti, saj so postavljeni v območje zasebnosti, krivci zanje pa so posamezniki, ki očitno ne ohranjajo dovolj pozitivnega duha.
V luči stanja globalne ekonomije so zanimivi rezultati študije, ki je pokazala, da se od 1000 testiranih direktorjev velikih ameriških podjetij 80 odstotkov prišteva med optimiste. Ameriška kultura sreče, plašnic za slabe novice in upiranja misli na možen negativni izid je psihološka podlaga svetovne ekonomske krize. »Vse bo še v redu, le pozitiven moram ostati,« si je bržkone mrmral vsakdo v ameriškem finančnem sektorju, ki je pred letom 2008 samo za trenutek pomislil na možnost, da nepremičninski balon ne bo dolgo vzdržal napihovanja.
Prerokba petka, urok nedelje
Po naravi smo optimisti, nagnjeni k precenjevanju sebe in pozitivnih obetov zase. To lepo ilustrira podatek iz Dnevnikove javnomnenjske ankete leta 2010: več kot 97 odstotkov ljudi sebe zaznava kot srednje, precej oziroma zelo uspešne, neuspešnih skorajda ni. 80 odstotkov voznikov v zahodnem svetu meni, da so strpnejši vozniki od drugih. Kot navaja izraelska psihologinja Tali Sharot v svoji knjigi The Optimism Bias, mladoporočenci svojo verjetnost ločitve ocenjujejo z nič odstotki, tudi ko jih seznanijo, da je ločitvena stopnja v zahodnem svetu 40-odstotna. Z nič odstotki verjetnost ločitve ocenjujejo celo ločitveni odvetniki.
Optimizem je tako trdovraten, ker nam pomaga preživeti. Jemo, kar nam pride pod roke, ker verjamemo, da bomo nekako ukanili verjetnost, da jo prav nam zagode infarkt ali rak. Optimizem nam izboljšuje vsakodnevno počutje, saj je povezan s pozitivnimi predstavami za prihodnost. Večina ljudi ima za svoj najljubši dan petek ali soboto, nihče pa za svoj najljubši dan nikoli ne okliče nedelje, saj po navadi ni povezana s pričakovanji česarkoli – z izjemo ponedeljka.
Optimizem je lahko ovira
Vsakdanja modrost uči, da naj se velikih ciljev vedno lotevamo z optimizmom, saj nas pozitivne predstave o končnem dosežku spodbujajo k hitrejšemu in učinkovitejšemu delu. A vrsta študij kaže, da so bolj zadržani pristopi pogosto uspešnejši. Psihologinji Julie Norem in Nancy Cantor, avtorici knjige The Positive Power of Negative Thinking (Pozitivna moč negativnega razmišljanja), sta denimo primerjali dva profila, strateškega optimista in defenzivnega pesimista, kot sta ju poimenovali. Prvi si predstavlja najboljši možni izid, drugi najslabšega. Četudi bi mislili, da moč pozitivnega mišljenja prvemu pomaga, da vse opravi bolje od pesimista, rezultati testiranj tega niso potrdili. Avtorici ugotavljata, da negativno mišljenje tesnobo pretvarja – v aktivnost. S tem, ko si pesimisti zamišljajo najhujši možen scenarij, se motivirajo k boljši pripravi ter se tudi bolj potrudijo.
Po drugih raziskavah nam pozitivne fantazije o idealizirani prihodnosti celo pobirajo energijo. Nemško-ameriški raziskovalni tandem je pred leti ugotovil, da so pozitivne aspiracije povezane z nižjimi dosežki, saj nam pozitivne vizije dejansko jemljejo energijo. V seriji eksperimentov so prepoznali psihološke in vedenjske indikatorje zmanjšane energije, ko so si udeleženci zamišljali ugoden razplet zase. Tako nevtralne kot negativne vizije o prihodnosti so energijo zviševale. Kratko malo: tisti, ki si rečejo »Bom!«, se bodo najverjetneje izkazali slabše od tistih, ki se k doseganju ciljev motivirajo z notranjim monologom: »Mi bo uspelo?«
Moč negativnega pristopa
Priročnikom, ki pridigajo pozitiven pristop k življenju, se je v zadnjem času pridružila vrsta nekoliko bolj skeptičnih knjig, ki brezkompromisnemu optimizmu oporekajo. Dejstvo je, da so tudi pesimisti in realisti okoli nas pogosto zmožni povsem zadovoljujočega življenja – celo sreče.
Eno najbolj branih knjig o odnosu med pozitivnostjo in negativnostjo je v zadnjem času spisal britanski novinar Oliver Burkeman. Ključna ugotovitev njegove Antidote (Protistrup) je, da je pozitivno razmišljanje v resnici nemogoča naloga. Izziv je podoben tistemu, ko naj bi eno minuto skušali zavestno ne misliti na belega medveda. Ne gre. Trud, da ne bi mislili na belega medveda, je hkrati razmišljanje o belem medvedu. Burkeman meni, da je vztrajanje pri odganjanju negativnih misli enako brezplodno.
Nasprotno je eden najboljših mehanizmov za spopadanje z možnostjo neuspeha prav živo predstavljanje vsega, kar bi v življenju lahko šlo narobe. Stoicizem, ki je dozorel v času Rimljanov, uči prav to. Spokojnost kot stanje, v katerem se preveč ne vznemirjamo, ko gredo stvari dobro, niti preveč tolčemo po glavi, ko gredo stvari po zlu. Stoicizem uči mirno, sprijaznjeno indiferenco do vsakršnih okoliščin, ki nas doletijo, ter predlaga, da čez okoliščine, v katerih se znajdemo, ne dajemo sploh nobenih nalepk: dobro ali slabo.
Znižanje pričakovanj na nič
S prednostmi pesimizma se je veliko ukvarjal tudi priljubljeni britanski filozof Alain de Botton, ki podobno kot Burkeman meni, da je smiselno znižati pričakovanja, saj je to edini način, da bo karkoli uspelo. Francoski aforist Nicolas Chamfort je predlagal kar, da bi vsako jutro pojedli žabo, da se izognemo temu, da bi se nam lahko zgodilo še kaj bolj ogabnega v dnevu, ki je pred nami. Ob tem nas bo vsak uspeh navdal s pozitivnimi občutki že zato, ker ga nismo pričakovali. Seneka, prvak med stoiki, je verjel, da je optimizem razlog za našo nagnjenost k jezi. Dovolj je, da se ozremo na sever Evrope, kjer se nad dežjem neprestano vznemirjajo le prišleki s kontinenta. Anglež še pomislil ni na možnost, da danes ne bo deževalo.
Eden od Burkemanovih poudarkov je, da bi morali ozavestiti tudi ultimativno negativno misel: misel na smrt. Kar marsikomu, ki si je ogledal posnetek njegovega govora na stanfordski univerzi, v spomin prikliče Steva Jobsa, ki je mladim diplomirancem namesto lekcije o pomenu optimizma spregovoril o pomenu zdravega odnosa do smrti. »Spoznanje smrtnosti mi je pomagalo, da sem se izognil pasti mišljenja, da imam kaj izgubiti. Tako ali tako smo že goli.« Za Jobsa je bilo srečanje z resno boleznijo opomin, kako pomembno se je lotiti stvari, v katere resnično verjamemo, preden bo prepozno. Njegovo soočenje z ultimativno slabim scenarijem je povzročilo, da se je otresel vseh manjših skrbi, strahu pred osramočenjem in neuspehom.
Kot zanimivost, Mehika se po nekaterih raziskavah uvršča med države z najsrečnejšim prebivalstvom. Spominjanje umrlih in opominjanje na smrt sta ena ključnih sestavin tamkajšnjega krščanstva.