»Še v svojih študentskih časih, okoli leta 1975, sem med predavanji večkrat zasledil ime Karla Štreklja. Ugotovil sem, da je pokopan v Gradcu, dal poiskati številko njegovega groba in že takrat opazil, da na tistem mestu leži nekdo drug, njegovega nagrobnika pa ni bilo več,« začne skoraj neverjetno pripoved dr. Ludwig Karničar, nedavno upokojeni profesor Inštituta za slavistiko v Gradcu in koroški Slovenec, ki je reševanje Štrekljevega spomina sčasoma prepoznal kot svojo osebno misijo. »Vedel sem, da bo nekaj treba narediti za tako uglednega človeka, ki je za slovenistiko v Gradcu pravzaprav storil to, kar je naredil Fran Miklošič za slavistiko na Dunaju.«
Opus, ki ga je zapustil jezikoslovec in etnolog Karel Štrekelj (1859–1912), je res obsežen: avtor Historične slovnice slovenskega jezika je bil redni profesor slovanskih jezikov na graški univerzi, ohranjen je njegov rokopis o prvem slovenskem predavanju o zgodovini slovenskega slovstva, po drugi strani pa je bil tudi folklorist in zbiratelj – sistematično je zbral več kot 8300 ljudskih pesmi, manj znano pa je, da je zbiral tudi pravljice in jih nabral več kot tisoč. Torej več, kot sta jih zbrala brata Grimm v nemškem prostoru. »Gospod Karel Štrekelj je toliko ustvaril, da si je tale spomenik oziroma novi nagrobnik resnično zaslužil,« je ob nedavno obnovljenem Štrekljevem grobu na graškem pokopališču povzel Karničar, ki se je tega podviga lotil ob pomoči Ivana Martelanca, svetovalca SAZU za raziskave kulturnega delovanja Slovencev po svetu, ki je postavil že več kot 50 spomenikov pomembnim Slovencem po svetu, med drugim je s spominsko ploščo počastil Franceta Prešerna in Ivana Cankarja na Dunaju.
Štrekelj ga je pocukal za rokav
Podstavek prvotnega nagrobnika sicer še stoji tam, kjer je nekoč ležal Štrekelj, a zanemarjena betonska kocka je skrita za novim spomenikom tuje družine, ki je odkupila grob. Ker je ta zdaj v njihovi lasti, sta morala Martelanc in Karničar najti nadomestno parcelo. Tu pa je malce pomagal kar sam Štrekelj, se pošali Karničar. »Ko sem se sprehajal mimo njegovega starega groba, sem se spotaknil ob bogato razraščen bršljan na sosednji parceli. Tekel sem vprašat, čigav je ta grob. 'Nikogaršnji,' se je glasil odgovor, jaz pa sem vzkliknil: 'Točno to sem hotel slišati!' in takoj odkupil pravice za parcelo čisto ob njegovih kosteh za naslednjih deset let. Prepričan sem, da me je Štrekelj pocukal za rokav.«
Pred dvema tednoma je Valter Ščuka, podžupan Štrekljeve rojstne občine Komen na Krasu, ob spremljavi mešanega pevskega zbora Kluba koroških študentk in študentov v Gradcu skupaj s Karničarjem v soju dopoldanskega sonca odkril mogočen nov nagrobnik iz belega kraškega kamna, ki ga do zadnje poteze prežema simbolika. »Okvir simbolizira odprta vrata, skozi katera je Karel Štrekelj nekoč stopil iz domovine v svet, grobo obdelan bel kamen s Krasa pa ponazarja robustno dušo pravega Kraševca,« je več kot petdesetim povabljenim iz Avstrije in Slovenije pojasnil Ivan Martelanc. Globok simbolni pomen ima tudi črna marmorna plošča, ki je pomaknjena nekoliko v levo in gleda čez rob, saj Štrekelj presega vsakdanjost, zlate črke pa ponazarjajo njegov plemeniti duh. Nekaj manj kot tono težak nagrobnik je delo kamnoseka Vojka Možine iz Vipave, da so zbrali vse potrebne sponzorje, pa je trajalo dve leti. Ampak zdaj so nagrobnik končno lahko odkrili in pomembno je, da so ga, poudarja Ludwig Karničar, saj nam grobovi služijo kot večen pečat neumrljivosti človeške duše. »Duša je energija in osnovni zakon o energiji pravi, da se ne more kar spremeniti v nič. Z njo smo vsi povezani, živi in mrtvi, in prepričan sem, da je tudi Štrekelj nekje na kakem oblaku opazoval naša prizadevanja.«
Zdaj na vrsti Benjamin Ipavec
Kako smo Slovenci lahko dovolili, da so grob tako velikega rojaka prekopali in uničili? »Pri grobovih je kot pri navadnem stanovanju. Če najema nihče ne plača, pravice potečejo in ob prvi priložnosti ga pokopališče proda,« skomigne z rameni Ludwig Karničar. Večina Slovencev sploh ne ve, kje je pokopan Štrekelj in nihče se za to niti ni zanimal. »Nekateri strokovnjaki vedo, da je živel in bil pokopan v Gradcu, natančne lokacije pa ni poznal nihče,« pripoveduje, a sam je čutil moralno dolžnost, da počasti spomin na človeka, ki je ob Rajku Nahtigalu, Matiji Murku in drugih s svojim delom v Gradcu postavil eno od osnov slovenske kulture v 19. stoletju in začetku dvajsetega. »Pomembno je častiti velike ljudi. Narod, ki svojih velikih ljudi ne časti, si jih niti ne zasluži.«
Karničar verjame, da bo za obnovljeni grob zdaj lažje najti skrbnike, sam pa se že loteva novega projekta. Prihodnje leto namerava namreč obnoviti še grob glasbenika in zdravnika Benjamina Ipavca, ki prav tako pozabljen in brez lastnikov leži v Gradcu. Seveda nam ni dalo miru vprašanje, koliko je še v okolici pokopanih znamenitih Slovencev, za katere sploh ne vemo? Pa se je Karničar le namuznil in odgovoril, da tega še ne želi razkriti, saj je lažje govoriti o obnovah kot jih uresničiti. »Vsekakor pa bom imel še kaj početi,« je sklenil.