Več kot dvajset let že traja matična avantura Glena Hansarda s skupino The Frames. Znotraj nje je Hansard brez večjih oscilacij potrpežljivo zgradil svojo avtorsko in izvajalsko samozavest. Preden je stopil vanjo, dejansko ni imel ničesar, a je bil pripravljen tvegati prav vse. Kot trinajstletni fante je za vedno za seboj zaprl šolske duri, vzel kitaro in se podal na dublinske ulice. In prav ulica ga je dokončno oblikovala, kar lahko vidimo v dveh filmskih mojstrovinah, v katerih je nastopil, The Commitments (1991) in Once (2007), kjer v bistvu igra samega sebe.
Vsi, ki se do tega trenutka še niste vprašali, kdo, za vraga, je Glen Hansard, si poskusite v spomin priklicati uvodne kadre filma Enkrat, kjer se Hansard v vlogi uličnega glasbenika že kmalu poda na lov za odvisnikom, ki mu je ukradel nabrano bagatelo. Po svoje je prav usodno filmično, a dotični film ga je potegnil z ulice na velike odre. Teža in privlačnost oskarja, ki ga je prejel za izvirno avtorsko pesem v Enkrat, koncertnim organizatorjem nista tuji. Danes je Glen Hansard v nekaterih okoljih (morda) spregledan avtor, v drugih pa uživa kultni status. Očitno tudi v Avstriji, saj se je po dveh razprodanih koncertih na Dunaju v četrtek zvečer tudi v Gradcu iskala karta več.
Uspeh ga ni spremenil
Prvi in splošni vtis je, da se Glen Hansard od svojih začetkov ni spremenil ne tako in ne drugače, ne na odru ne za njim. Še vedno je topla in iskriva oseba, ki si vzame čas za vsakogar, ki se mu približa. V osnovi je to še vedno isti fant z ulice, ki se – za razliko od svojih irskih kolegov, nenehno vračajočih se domov – postopoma vrača nazaj na ulico. Tudi zato so njegovi koncerti prepleteni s priredbami, s katerimi je nekoč prepričeval turiste, da so mu vrgli kakšen kovanec.
Hkrati je iz njegove neizčrpne muze vzniknilo veliko intrigantne avtorske glasbe, ki se je plemenitila z razraščajočo se zrelostjo tako v zvočnem kot besedilnem smislu. Njegove muzike so bogate z niansami, zlasti z impresivnimi barvami, tihimi soulovskimi prehodi in preštevilnimi aluzijami na irsko folkovsko dediščino. To velja – ne boste verjeli – tudi za njegov prvi in do sedaj edini solistični album Rhythm in Response, katerega slojevitost in lepoto je moč odkriti že po prvem poslušanju. Vseh enajst skladb na njem je namreč prepojenih s čistimi emocijami in izvorno radostjo samega izvajanja glasbe. Dobesedno so posvečene harmoniji njega in nje, glasbe. Zanj je glasba muza, vse ostalo je manj pomembno. Tudi ali prav zato nikjer ne dela nobenih razlik in koncert – če je to le mogoče – konča med občinstvom.
Duhovito sprehajanje med žanri
Če smo po objavi solističnega albuma še ugotavljali, da so morda The Frames osebi njegove senzibilnosti nekoliko kratili svobodno sprehajanje med žanri, je koncert ovrgel vsa takšna in podobna namigovanja. To vlogo je bolj prevzel vmesni duet The Swell Season, kjer je bival le v dvosmerni in zanj hermetični komunikaciji. Glen Hansard se mora razdajati in četrtkov koncert je – ob pomoči dvanajstčlanske zasedbe – to še kako potrdil.
Četudi obrnjen v svojo notranjost, se je za slabo poltretjo uro delil z vsemi prisotnimi v dvorani. Pri tem je bilo povsem vseeno, ali je za trenutek stal na odru sam, ali v manjši, povsem izštekani akustični formaciji ali pa v razširjenem kombu, ki je proizvajal zvok, ki se ga ne bi sramoval niti največji mojster zvočnega zidu (Low Rising). Večkrat se je namreč pripetilo, da je klasičen »irski« uvod iz ozadja začela barvati pihalna sekcija, čez katero se je kasneje nevsiljivo prelil še sramežljivi godalni kvartet – kot v najbolj norih sanjah Phila Spectorja in njegovih The Checkmates. Po drugi strani je koketiral – najsi je pel priredbo Respect Arethe Franklin ali Astral Weeks Vana Morrisona – z dovtipi in ornamenti klasičnih založb Atlantic ali Stax, da bi za sam konec s Passing Through priklical še Peta Seegerja, za obilico smeha pa poskrbel z efekti polno, a ne tako zelo učinkovito priredbo Rock Me Amadeus domačina Falca. Ti elementi so seveda na veliko vpeti tudi v aktualni avtorski material (You Will Become, Bird of Sorrow, Maybe Not Tonight), ki v ničemer ne zaostaja za izposojenkami. Preprosto povedano: Glen Hansard je manijak preprostega srca, ki nikdar ni izgubil ne izdal dečka z ulice, ki ga nosi in bo vedno nosil s seboj.
