Ste na Facebooku? Kakšno vprašanje! Kdo pa ni? Kaj pa na Twitterju? Še na kakšnem drugem internetnem socialnem omrežju? Veliko pomembneje od tega, ali ste član socialnih omrežjih, je to, koliko časa preživite tam. Natančneje, koliko časa na dan. Ali tudi vam mobilni telefon kar naprej sporoča novosti na Facebooku in Twitterju, kot jih je meni? Sam sem ju moral (ne zaradi sebe) na mobilnem telefonu ukiniti, na Facebook in Twitter grem samo še na računalniku, na Facebook dvakrat do trikrat na dan po deset, petnajst minut, na Twitterju pa se niti ne spomnim, kdaj sem bil nazadnje. Sodeč po tem še zdaleč nisem odvisnik.
Nevarnosti nevšečkanja
Poznam pa kar nekaj ljudi, ki so. Nekateri od njih me nadlegujejo in se jezijo name, če ne všečkam dovolj hitro ali sploh ne kakšnega njihovega prijaznega komentarja mojih objav. Do zdaj me je samo eden od približno 5300 prijateljev na Facebooku ukinil, ker nisem še nikoli všečkal niti enega njegovega komentarja. Poznam tudi ljudi, ki so, posebno na Facebooku, pomešali marsikaj, zlasti resnični svet in svet Facebooka. Nekateri so kar naprej tam, z desetimi in več objavami na dan, se jezijo zaradi nevšečkanja, ukinjajo prijatelje (ko ti povejo, da bodo nekoga ukinili kot prijatelja, to zveni kot ultimativno kaznovanje), take, ki jih nikoli niso videli v živo, pa tudi take, s katerimi so bili v resnici prijatelji…
Vse to in marsikaj drugega so znamenja odvisnosti od socialnih omrežij, za katero se zdravi vse več ljudi na Otoku, med njimi znani angleški nogometni igralec Marvin Sordell, ki je odvisen od Facebooka in Twitterja. Tudi v Sloveniji opažam kar nekaj uporabnikov, zlasti Twitterja, ki so verjetno potrebni zdravljenja. Mnogi uporabniki socialnih omrežij se radi šalijo, da so odvisniki. V resnici ne gre za šalo. Chicaška univerza je v lanski študiji ugotovila, da je odvisnost od Facebooka hujša od odvisnosti od alkohola ali cigaret. Eden od britanskih kolegov novinarjev, ki ga je skrbelo, da je tudi on odvisnik, čeprav je mislil, da je »guru za socialne medije«, je šel k psihiatru dr. Richardu Grahamu, ki zdravi približno sto bolnikov te vrste na leto. Prvo vprašanje, na katero je moral odgovoriti, je bilo, koliko časa na dan preživi na spletnih omrežjih. Odgovor? Med tremi in štirimi urami. Veliko. In kako se je počutil med objavami in zlasti dobrimi komentarji objav? Vse preveč dobro.
Navdušenje nad všečkanjem
Veliko bolj zasvojljivi kot lepe in dobre ocene tvojih besed so ocene tvojih podob. Mnogi so srečnejši, ko so na internetu, in depresivni, če so nekje, kjer nimajo dostopa do socialnih omrežij. Britanski tisk omenja moškega, ki je lani objavil 145.066 tvitov – vsekakor bolnik. Vsi, ki mislijo, da imajo problem z odvisnostjo s socialnimi omrežji, to lahko menda preverijo z 72-urnim »digitalnim razstrupljanjem«. Če ga zdržijo brez težav, niso odvisniki. Odvisniki naj bi bili, če gredo na Facebook ali Twitter več kot desetkrat na dan ali skupaj zanj porabijo več kot pol ure (razen če to ni povezano z njihovim delom), če preverjajo Facebook, še preden vstanejo iz postelje, če preverjajo socialna omrežja na svojem mobilnem telefonu med vožnjo, če virtualno zalezujejo svoje prijatelje, če se počutijo depresivno, kadar nihče ne všečka njihovih objav, če se jezijo in razburjajo, kadar Facebook ali Twiter ne delata, in če ne zdržijo brez njiju na počitnicah. V Britaniji ugotavljajo, da že tretjina uporabnikov zaradi Facebooka čuti ljubosumje in zavist. Pa tudi, da pretiravanje lahko škoduje duševnemu zdravju.
Odkar je ta odvisnost postala priznana, se v londonskih klinikah zdravi na stotine odvisnikov, ki Facebook primerjajo s – kajenjem. Nekdanji strastni kadilci pravijo, da se brez Facebooka počutijo, kot so se nekoč brez cigarete. Kot so nekoč morali prižgati cigareto, morajo zdaj na Facebook. Najboljše občutke jim prinašajo všečki in komentarji tega, kar objavijo. Odvisniki od socialnih omrežij, nujno potrebni zdravljenja, naj bi bili vsi, ki jih uporabljajo več kot pet ur na dan. Velika večina londonskih odvisnikov, ki se zdravijo, so otroci in odrasli, stari do 35 let.
