Po tolminskem mestnem trgu je s košem zelišč na rami in v lesene cokle obut pohajal grofov čajar. »Danes ima grof god, njemu v čast prodajam grofov čaj, v njem je 25 rožic. Danes vam ga prodam brez desetine, za tri krajcarje,« je hitel prepričevati o izjemni priložnosti za nakup. Jutri bo namreč moral zanj zaračunati 3 krajcarje in 30 dinarjev, ker mu grof sicer odteguje desetino, danes pa jo je kmetom dobrovoljno odpisal. »Če ste preveč umirjeni, vas čaj poživi, če ste preveč nagnani, vas pa pomiri,« je zagotavljal njegovo vsestransko uporabnost.
Grofov čajar je bil del šova, ki so ga ob 300-letnici tolminskega punta pripravili v Tolminu. Na Puntarskih dnevih so oživili nekdaj živahne semanje dni, po ulicah je korakala tminska pustna muzika in med njimi žene puntarjev, oblečene v pristna oblačila tistega časa. V športnem parku se je zbirala cesarjeva vojska in med trgovci je završalo, ko sta na mestni trg stopila tolminski grof Jakob Anton Coronini in njegova grofica. Si bosta privoščila kaj z njihove stojnice in jim v mošnjo spustila kak krajcar? A med stojnicami se je že motal tudi dobičkarski Jakob Bandelj, davčni izterjevalec, ki je pred tristo leti zanetil veliki kmečki upor. S seboj je pripeljal cesarske vojake, ki naj bi ga ščitili pred jeznimi domačini. A ob njihovem taboru so se trdno utaborili tudi domači strelci, pozorni na vsak gib cesarjevih...
Prireditev je v dolino Soče privabila več kot 1000 obiskovalcev in za sabo pustila razmislek, ali ne bi bilo mogoče tolminskega punta izkoristiti kot blagovne znamke teh krajev. Gašper Jesenšek, domačin iz sosednjega Modreja in glavni koordinator prireditve, je o tem prepričan: »Punt je bil dogodek celotne zahodne Slovenije. Zaradi tega bi lahko bil povezovalni člen za celotno regijo.«
Puntarske žene rešile domačo čast
Uspeh ideje je kakopak v domačinih, med katerimi prirediteljem tokrat ni uspelo dobiti dovolj pristnih posnemovalcev tedanjega časa, zato so punt uprizarjale skupine s Češke. Svojevrstna atrakcija in najbližje puntu pa so vendarle bile puntarske žene, opravljene v puntarska oblačila tedanjega nižjega sloja. Vanje so se odele ženske, ki so dve šolski leti v okviru študijskega krožka Posoškega razvojnega centra raziskovale oblačilno kulturo prve polovice 18. stoletja in na koncu sešile 13 oblačil. »Zanimalo nas je, kako so bile oblečene najbolj preproste ženske tistega časa, raziskovale smo po muzejih in knjigah in prišle do zaključka, da so nosile srajco z rokavci, krilo z modrcem, predpasnik, pas in obvezno na glavi pečo,« je v vrvežu dogajanja pripovedovala Ester Obid. Sama se je tako vživela v raziskovanje, da je kupila statve in se naučila tkati. Doda, da je ob tem še utrdila svoj spoštljiv odnos do oblačil. »Obleka je bila nekoč dragocenost,« pove in obenem pokaže v košaro z volno, med niti, ki jih je sama pobarvala s čebulo, druge s koprivo, tretje z murvami, četrte z orehi.
Brez čevapčičev in hamburgerjev
Medtem je glavni kuhar puntarskih dni Stojan Šorli do šanka dostavil nove porcije hrane, ki je v nasprotju s povprečno ponudbo poletnega dogajanja dišala po domačem. Za tolminsko friko je narezal 20 kilogramov tolminskega sira s planin in olupil 30 kilogramov krompirja. Zanjo se je popoldne že pol ure, preden je bila pečena, nabrala večmetrska kolona lačnih. Z jedilnika je vabila tudi najbolj tipična tolminska jed: krompir, skuta in sir. A je Šorli skomignil, da obiskovalcem ne gre najbolj v slast. »Zato ker je preveč pusta, premalo mastna,« se zasmeje. Bolje so šli v slast kaša z mesom, svinjska rebra, kuhane krače, ješprenj z jurčki in orehovi skutni štruklji. Za večerjo so prišle na vrsto postrvi.
Edina senca tega dne, tiranski davkar Bandelj pri ponudnikih ni ostal dolžen preveriti, koliko so zaslužili. Kovač ob mestni fontani je koval žeblje in zmajeval nad današnjimi časi. »V času punta pred tristo leti so bili kovači cenjeni, mojster kovač je bil ob gostilničarju zagotovo ta prvi na vasi. Po navadi je bil župan, vsi so ga potrebovali, danes pa so samo še kvazimojstri, ki krivijo polizdelke iz Italije in Kitajske, ljudje pa niso osveščeni, kaj je industrijsko in kaj ročno delo,« je ob nakovalu pripovedoval kovač Rajko Šolar iz Kamne Gorice. Deset korakov naprej je keramičarka Alenka Gololičič grajski gospodi in obiskovalcem ponujala izdelke iz gline. »A če je mogoče preživeti od tega?« je dvignila obrvi. »Veste kaj, ko grem po novo cunjo, dam Kitajcu, ko grem po paradižnik, dam Špancu, ko grem po hlače, dam Italijanu, ko grem po avto, dam Nemcu, no, za pivo vendarle dam Slovencu,« se je pošalila. Globalizacija, ki si jo puntarji iz leta 1713 niso znali niti predstavljati in ki bi danes znala terjati nov punt.
Nova odkritja o puntu podirajo stereotipe
V Tolminskem muzeju je etnologinja Karla Kofol ob odprtih vratih sprejemala obiskovalce in vmes sem in tja poškilila na trg. Iz ustanove zgodovinskih dejstev v svet šova. V muzeju so se začeli s puntom posebej ukvarjati vsaj leto pred obletnico in med raziskovanjem zgodovine podrli tudi nekaj stereotipov. »Že pred nami je Janez Dolenc na Dunaju in v Gradcu odkril cel kup pomembnih dokumentov in je zaslužen za to, da so prišla na dan imena vseh enajstih obglavljenih voditeljev punta. Izkazalo se je, da to niso vedno imena, ki jih srečujemo v literarnih delih o puntu. Šimen Golja, eden glavnih likov v Pregljevih Tolmincih, je bil denimo mrtev že pred puntom,« pripoveduje. Ugotavljajo tudi, da je bilo slikanje punta zelo črno-belo, čeprav je bil kmečki sloj že tedaj zelo razslojen. »V tistem času imamo že zelo premožne kmete in pokazalo se je, da so bili voditelji punta najpremožnejši kmetje, gostilničarji in trgovci, ki jih je davek na meso in vino – sprožitelj upora – tudi najbolj prizadel,« našteva. »In ta davek… bil je čisto državni davek, čeprav v splošnem mišljenju prevladuje, da je bil ta punt upor proti grofu, ki se je v resnici za uporne kmete celo potegnil. Punt je bil neposreden upor proti cesarju, zato tudi tako huda kazen. Uprli so se cesarju, ki je bil takoj za bogom,« slikovito vodi pripoved etnologinja. In nato tudi o tem, kako je stereotip, da so kmetje nad Gorico odšli s kosami in vilami, res samo stereotip. »Gradnik je bil poklicni vojak in je že imel puško. Imeli so sablje. Večina pa jih je v Gorico odšla neoboroženih. Njihov namen ni bil spopad, ampak protest.«
Šov ima svoje meje – meje zgodovine
Kaj pa Tolminski punt kot blagovna znamka? »Dobra ideja,« pravi Kofolova, »a že to, da na prireditev vabiš tuje uprizoritvene skupine, nekaj stane. Prav bi bilo, da bi se znotraj našega prostora razvilo več take ponudbe. Vedeti moramo tudi, da je to šov. In paziti bomo morali, da ne preidemo meja dobrega okusa in da ne postane vse skupaj zgolj šov in nič drugega,« pravi. Takšen dogodek je namreč po njenem močna podoba, ki se vtisne v spomin veliko bolj kot vsi znanstveni članki. »V tej smeri naprej, ja, le naj ne postane to Disneyland,« doda.
Šov na trgu pa je z zatonom dneva postajal vse bolj ognjen. Tolminci so spoznali, da Bandelj velik del njihovega denarja pospravi v svoj žep. Upiranje trgovcev se je stopnjevalo, cesarjeva vojska jih budno spremlja. Ob večernem zboru na trgu pri grofu in grofici je Bandelj primoran odgovarjati za svoja dejanja. Puntarji ga pripeljejo pred grofa in se davkom uprejo. A ker se grof noče obrniti proti cesarju, Bandlja sklenejo kaznovati sami. Že pred začetkom Puntarskih dni se je šepetalo, da se dan ne bo končal mirno...
