»Prvi, ki je proučeval kraške pojave in poskušal razložiti hidrologijo kraškega polja, je bil že Janez Vajkard Valvasor,« v prvem nadstropju postojnskega Notranjskega muzeja pripoveduje kustos biolog Slavko Polak, eden od peterice strokovnjakov, sestavljene iz kustosov muzeja in zunanjega strokovnjaka, ki so se podpisali pod novo stalno razstavo Muzej krasa. Skupino radovednežev, ki so si že na prvi dan, ko je razstava tudi uradno odprla svoja vrata, želeli ogledati novo kulturno pridobitev v mestu, je popeljal med predstavljenimi kraškimi pojavi in značilnostmi te skrivnostne pokrajine.
»Fenomen krasa ni bil še nikoli tako celovito predstavljen kot zdaj. Zato je razstava edinstvena, saj so tudi drugod po svetu običajno predstavljeni le delčki te pokrajine, tukaj pa obiskovalcu približamo nadzemni in podzemni kras v celoti,« je o posebnostih nove stalne razstave, za katero so v muzeju pridobili dobrih 700.000 evrov nepovratnega denarja in ki so jo strokovnjaki začeli snovati pred skoraj tremi leti, povedala kustosinja pedagoginja v muzeju Tina Poljšak.
Jama kot zatočišče ali past
»Burja, pršut, teran in kraški ovčar ali kraševec, ki je edini slovenski avtohtoni pasemski pes, lipicanci, edinstvena tradicija polharstva,« je nekatere značilnosti, ki veljajo za »kraške« in so prve asociacije ob omembi krasa, našteval kustos, preden je obiskovalce četrtkovega dneva odprtih vrat mimo vrtač, ravnikov ter slepih in suhih dolin pripeljal do najznačilnejše točke – kraških jam, ki so jim v muzeju namenili celotno drugo nadstropje, temačno podzemlje pa obiskovalcem skušali približati s šibko svetlobo v muzejskih sobah. »Obiskovalci muzeja izvejo, katere živali so nekoč živele v jamah in kako se je spreminjal pomen podzemlja. Jame so predstavljene kot zatočišče za živali in človeka, kot past, kot skrivališče, kot sveti prostor in ne nazadnje kot izziv jamarjem in turistična atrakcija,« pri zemljevidu, v katerem je zabodenih približno dva tisoč črnih, rdečih in belih bucik, ki prikazujejo lego naravnih in turističnih jam ter ledenic, pripoveduje Poljšakova.
Da jame in najdbe v jamah še danes odstirajo zanimive drobce preteklosti, priča tudi dejstvo, da so se v globoke kraške pasti pred milijoni let ujele številne ledenodobne živali, njihovo bivanje na današnjem območju krasa pa razkrivajo najdena okostja. V eni od muzejskih sob, razstavni prostori stalne razstave se sicer raztezajo na dobrih 700 kvadratnih metrih, so zato snovalci Muzeja krasa na ogled postavili zanimiva okostja, med katerimi izstopa skoraj v celoti ohranjeno okostje stepskega bizona z Javornikov, manjka mu le lobanja, družbo pa mu med drugim delajo tudi ostanki zob nosoroga, najdeni pri Črnem Kalu, in spodnja čeljust jamske hijene iz Kanegre, medtem ko so v Postojnski jami raziskovalci podzemlja naleteli celo na ostanke povodnega konja in jamskega leva.
Muzej za vse generacije
V majhni sobi, ki sicer še čaka na končno podobo, so v vitrini drug ob drugem postavljeni pravi kapniki. »Te hranimo še iz časov, ko so se kapniki še lahko rezali,« pojasnjuje Poljšakova in dodaja, da so v novo razstavo umestili tudi predjamski zaklad. Pozlačeno posodje, ki ga je več stoletij do odkritja med obnovo v 90. letih skrival Predjamski grad in pripoveduje zgodbo o družabnem življenju, ki se je odvijalo ob svečah ter s hrano in pijačo obloženi mizi, je tako dobilo poseben prostor v kraški zgodbi, ki jo razkriva in obiskovalcem skuša približati Muzej krasa.
Če so nekateri razstavljeni eksponati v muzeju varno shranjeni v vitrinah, se lahko nekaterih obiskovalci tudi dotaknejo, na primer otipajo prave kosti in kamnine, kot sta tuf in jaspis, ali si dodatno znanje naberejo s pomočjo didaktičnih pripomočkov in multimedijskih predstavitev. »Sledili smo sodobnemu pristopu, ki temelji na interaktivnosti. To je še posebej privlačno za najmlajše obiskovalce, tudi za skupine šolarjev, tako da je obisk muzeja primeren za vse generacije,« je še prepričana Poljšakova.