»Te igrače bodo ostale tukaj, ne gredo več z nami domov, veš,« sta starša hitela pojasnjevat svoji deklici, ko je zmedeno pogledovala po dveh odejah, polnih igrač, med katerimi so bile tudi nekatere iz njene otroške sobe. »Vzeli jih bodo drugi otroci, da se bodo še oni igrali z njimi, ti pa si lahko izbereš kar koli drugega,« sta jo še seznanila, nato je mirno pokimala in ločitev od peščice igrač iz njene ogromne zbirke je trajala le nekaj sekund.
Takšni in drugačni prizori so stalnica na izmenjavah igrač, ki jih organizira ZOOPI – Zavod za otrokom in okolju prijazno igro. Čemu? Ker ima vsak povprečen otrok velik kup igrač, ki se jih niti ne dotakne. Bodisi ker so bile nepremišljen nakup, kar zaradi dostopnosti in agresivnega oglaševanja res ni redkost, bodisi ker ima v lasti še toliko drugih, da sploh ne uspe spoznati vseh. »Ko so se začele igrače mojega triletnika kopičiti, sem se odločila, da jih preštejem, in končala sem kar pri 135! Od tega sva jih s partnerjem kupila mogoče tretjino,« še danes rada ponazori ustanoviteljica ZOOPI Nina Prešlenkova, kaj jo je sploh vodilo k temu, da se je začela ukvarjati s to tematiko. »Ali ni 10,99 evra za set 100 plastičnih žogic, ki jih morajo pripeljati s Kitajskega, malce hecna cena?« pogosto apelira, saj jo zanimajo igra in igrače v res najširšem smislu.
Ker je povpraševanje zelo zanesljivo, sploh v prazničnem času, industrija igrač skorajda ne pozna rdečih številk. Trgovske police na otroških oddelkih so zapolnjene do zadnjega milimetra, starši pa v tem nasičenem okolju zgrabijo vsako rešilno bilko. »Tako stremimo k temu, da bi bili odlični starši, da smo še toliko bolj dovzetni za marketinške poteze. Na etiketi piše didaktična igrača in jo takoj kupimo,« je kritična Prešlenkova v prepričanju, da potrošniki na tem področju ostajamo bosi. Igrače so med drugim že leta na vrhu seznama odpoklicanih izdelkov, kupci pa ne vedo, na kaj se opreti, da ne bodo kupili mačka v žaklju. Spiel gut in good toy sta oznaki, s katerima ta problem rešujejo Nemci in Angleži, pri nas pa komisija za oceno igrač ne deluje že četrto leto.
Strokovno o dobri igrači
»Kupovanje igrače je enako zahtevno opravilo kot kupovanje drugih izdelkov za otroke ali odrasle,« je prepričana razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek, dolgoletna vodja komisije, ki je podeljevala znak dobra igrača. Oranžen krog z otrokom v sredini je bil nekoč zaščitni znak kakovostne igrače, ki ji je komisija podelila tako pozitivno psiho-pedagoško oceno kot tehnološko, oblikovno in oceno varnosti. A teh danes večinoma ni več na slovenskem trgu, saj so jih z leti s polic spodrinile nove, sodobnejše različice. Veliko od njih je mogoče najti le še v otroškemu muzeju v Celju.
V oporo staršem in strokovnim delavcem je bilo v času delovanja komisije na trgu okoli 400 igrač z oznako dobra igrača. Prva leta so igrače kupili na trgu, nekaj let so bile dobre igrače tudi nižje obdavčene, v zadnjem obdobju pa so jih proizvajalci sami prijavljali na razpis. Med njimi je bilo le malo domačih, tako da so strokovnjaki pod drobnogled vzeli večinoma uvožene igrače, so pa vse podrobno pregledali – v vrtcih, šolah ali v družinah, v laboratoriju Inštituta za varovanje zdravja in v tehnični delavnici.
Ta tradicija ocenjevanja igrač je bila prisotna kar nekaj desetletij, saj so pomen te potrebe prepoznali že leta 1984. Pri nas je komisijo najprej vodila Zveza prijateljev mladine Slovenije, potem je prešla pod okrilje takratne skupnosti otroškega varstva, v devetdesetih letih pa je bila umeščena na šolsko ministrstvo, kjer se je njena pot tudi končala. »Težko bi verjela, da je nekaj tisoč prihranjenih evrov na letni ravni zadosten razlog, da ocenjevanje igrač ne poteka več,« je razočarana dr. Marjanovič-Umkova, ki prav tako ne verjame, da bodo politiki kmalu ponovno uvideli potrebo po tej za otroke koristni dejavnosti.
Vzporednice s prehrano
»Kupci bi morali biti posebno pozorni na varnost igrače. Nemalokrat se zgodi, da se posamezne igrače prodajajo kot okrasni izdelki, kar pomeni, da jim ni treba dosegati enakih meril, kot veljajo za igrače,« svetuje razvojna psihologinja. A pogosto so problematični tudi izdelki, ki se prodajajo kot igrače. Tu namreč že oznaka CE zataji. Namesti jo namreč proizvajalec sam, s tem pa jamči, da njegova igrača izpolnjuje zahteve veljavne evropske zakonodaje, ki se je letos še bolj zaostrila. »Seveda lahko pride do zlorab, da proizvajalec neupravičeno namesti oznako. To običajno lahko ugotovimo le z analizami,« odgovarjajo na zdravstvenem inšpektoratu, ki pri nas izvaja nadzor nad igračami.
Najprej premislite o materialu, opozarja tudi Prešlenkova, ki je velika zagovornica ekoloških materialov. Okoljski odtis igrač ne bi smel biti zanemarljiv, pravi, prav tako se vzgoja v odgovorne potrošnike lahko začne že zgodaj. Od kod igrača prihaja? Kaj pomeni, da je iz neobnovljivih virov? Je možno dobiti kaj lokalnega izvora? Vsa ta vprašanja bi si morali zastaviti, ko kupujemo igrače, in se o njih pogovoriti tudi z otrokom. »Pri igračah lahko potegnemo vzporednice s prehrano,« še predlaga mlada mamica, zraven pa omeni, da je treba otroke spodbujati k ustvarjalnemu razmišljanju pri njihovih željah, da se te raztezajo tudi zunaj trgovinskih meja.
Kaj namesto igrače?
Kaj pa lahko starši naredijo, da omogočijo otrokom nova izkustva z igračami, ne da bi obremenjevali otrok ali družinskega proračuna? Dober način je kroženje igrač, meni Prešlenkova. Tretjino igrač za nekaj mesecev postavimo v omaro in jih čez čas vrnemo v uporabo. Več družin lahko organizira tudi izmenjavo igrač ali pa jo posamezniki priredijo v lokalnih knjižnicah, kjer že tako sposojajo igrače. Pomembno je tudi, da se sklenejo dogovori s člani širše družine, ki želijo biti najboljši strici, babice, dedki, o prehodnem posvetovanju o vsebini in količini nakupa igrač. »Bolje malo, pa tisto ta pravo!« je geslo ZOOPI.
»Ničkolikokrat je za otroke bolj dragocen čas, ko so vključeni v igro z drugimi otroki, čas, ko se z njim igrajo starši in stari starši, kot zgolj igrače in igrače. Zgodi se, da več kot jih ima, več jih želi imeti, ker se ni naučil igrati,« dr. Marjanovič-Umkova napelje še na dejstvo, da ni nujno, da je darilo ali nagrada vedno igrača. Zakaj ne bi šli skupaj na drsanje, na izlet z vlakom, v otroški muzej? Ali pa preprosto, zakaj ne bi skupaj pekli piškotov, ustvarjali iz slanega testa? Prešlenkova je ob sinovem rojstnem dnevu naredila majhen eksperiment – vse povabljene je prosila, naj ne prinašajo igrač, ampak naj otroci zgolj narišejo risbico, da jih bodo potem povezali v spominsko knjigo, ki bo lep spomin tudi čez čas. »Starši so ta predlog sprejeli z odprtimi rokami, saj se praznovanja otrok kar vrstijo, na njih pa ostaja finančno breme nakupov daril otrokom, ki jih niti ne poznajo toliko, da bi lahko ocenili, kaj potrebujejo,« še opiše, kako se je alternativa izkazala za zelo pozitivno.