Tone Lovko je zadnji živeči mojster, ki obvlada izdelovanje drevaka na tradicionalen način. Ta poseben čoln s ploskim dnom, ki omogoča plovbo po plitvinah, je značilnost Cerkniškega jezera. Ohranjenih je le še peščica. Obiščemo ga, ko v starem skednju delo nadaljuje tam, kjer so končali njegovi učenci. »Več mladih je pokazalo zanimanje, zato se ni bati, da ta način izdelave ne bi ostal živ,« je zadovoljen. A danes 79-letni Lovko je svoj prvi drevak pred več desetletji izdelal bolj iz veselja kot iz potrebe. Dokler niso bili v petdesetih letih postavljeni prvi nasipi, je bil čoln edina povezava s svetom za vaščane Otoka in Dolenjega Jezera. Z njim so vozili tudi živino na pašo, spravljali seno in les. Kasneje je ostal v uporabi predvsem za ribolov in reševanje na vodi oziroma v udrtem ledu.
Novo rojstvo v stari oljarni
Skedenj, kjer nastaja drevak, je izpostava Hiše izročila. Stare hiše z bogato zgodovino, ki sta jo pred leti kupila Ljoba Jenče, pevka, pravljičarka in zbirateljica ljudskega izročila, in njen partner, slikar Tomaž Perko. Pred 130 leti so v njej podjetni Avstrijci postavili prvo destilarno na Slovenskem za kuhanje eteričnih olj. Stoletje pozneje je postala studio obeh znanih cerkniških umetnikov, zdaj pa ji je Jenčetova dala novo vsebino.
Hiša izročila je prvi tovrstni izobraževalni center za nesnovno kulturno dediščino pri nas. »Na misel mi je prišlo, da je to pravi kraj, kjer bi dediščino, ljudsko izročilo regije, a tudi širše slovensko izročilo, prenašali na mlade, da se ne bi izgubila. V prenos znanja so vključeni starejši. Naši stari, modri ljudje, ki so nosilci dediščine, so ranljiva skupina. Pogosto jih nihče sploh ne opazi, nihče ne ve, da nosijo dragoceno znanje,« Jenčetova razkriva, kako se je rodil projekt, simbolično poimenovan V istem čolnu – Mladi čuvarji izročila. Drevak, lan, učilnica destilacije, kovaški izdelki, ljudska glasba in pripovedovanje so vsebinski stebri delovanja Hiše izročila.
Nazaj k spretnim rokam
»Rokodelske delavnice se v sodobnem času, ko smo kot civilizacija zelo v glavi, izkazujejo kot izjemno pomembne. Pomenijo vračanje ne le h koreninam, ampak predvsem k rokam. Že v pedagoškem procesu se vidi, da so otroci hiperaktivni, ker imajo premalo povezav z naravnimi ritmi, stika z materialom, dela z rokami. Danes otrokom ne privoščimo procesa. Ne vedo, kako stvari nastajajo,« razlaga Jenčetova.
Nekateri njihovi mladi obiskovalci se prav tresejo od navdušenja. »Ko so k nam prišli fantje, stari od pet do devet let, in jih je kovač vprašal, kaj bodo skovali, so odgovorili, da mesarico Martina Krpana.« Jenčetova prizna, da jo je odgovor presenetil in močno razveselil obenem. »To je doba, ko moraš otrokom dati izročilo, jim razložiti, kam so se rodili. Takrat potrebujejo pristno zgodbo, ne replik, pravo kladivo, žebelj, da spoznajo, koliko truda je potrebnega za končne izdelke in kako se naredijo.«
Eno leto in dan za lan
Študentke oddelka za tekstilstvo na naravoslovno-tehniški fakulteti pa so se preizkusile v predenju in tkanju ter ob tem razmišljale o sodobnih lanenih izdelkih. Urša Telič Miler, v Hiši izročila zadolžena za področje lanarstva na Notranjskem, želi dragocen postopek od semena do niti iztrgati pozabi. »Pred prihodom industrijskega tekstila so skoraj pri vsaki hiši del njive zasejali z lanom. Ko so ga poželi, se je na travi razmočil, da je zunanji del stebla razpadel. Na jesen so ga trli in ga nato čez zimo predli. Skoraj pri vsaki hiši sta bila kolovrat in predica. Nato so ga belili s pomočjo bukovega pepela. Tolkli so ga tudi ob kamenje, da se je izločilo čim več nečistoč. Nazadnje so ga stkali,« razlaga Telič-Milerjeva. »Ni zaman rek Eno leto in dan za lan. Razumljivo je, da babice še vedno hranijo za spomin lanene rjuhe.« Kot pripovedujejo, so na njih ležali tudi bolni, da niso dobili preležanin, vanje pa so zavili celo bolno živino.
Tudi zgodovinarka Helena Vičič, sicer koordinatorka projekta, pove, da je očitno rojena pod srečno zvezdo, ker je na domačem pragu našla zaposlitev, ki ji je pisana na kožo. »Iti ven danes ni tako težko, težje je ostati doma. Sprva sem verjela, da je selitev v tujino prava odločitev. Plača je bila trikrat višja. Potem sem začela pogrešati stvari, ki jih tam ni. Ugotovila sem, da imam svoj kraj in njegovo preteklost tako rada, da želim ustvarjalno energijo in čas vlagati vanj,« pove Vičičeva. »Moti me, ker je tako razširjena miselnost, da se v naših krajih ne da nič narediti. Ker sem po duši upornica, sem iz kljubovanja ostala tukaj,« se ji pridruži Telič-Milerjeva.
Znanje, ki ga ni v knjigah
Projekt Hiše izročila je zaživel s pomočjo donacije norveškega finančnega mehanizma, a sogovornice so prepričane, da bo lahko na račun kreativnih programov, doživetij in izdelkov živel naprej in bil dodana vrednost na področju ekoturizma na edinstvenem Cerkniškem jezeru, ki s svojo jezersko kulturo pomeni pomemben prispevek v zakladnico kultur sveta. Jenčetova vlaga vse napore, da bi se v prihodnosti vpisala v register nesnovne kulturne dediščine tudi pri Unescu.
Jaka, Patrik in Žiga, dijaki drugega letnika mizarstva na Srednji gozdarski in lesarski šoli Postojna, so po vrnitvi s štiridnevne delavnice izdelovanja drevaka pri mojstru Tonetu v lesarski učilnici že razmišljali o tem, kako bi se tudi sami lotili projekta. In se vrnili v času. Medtem ko v šolski delavnici s sodobno opremo izdelujejo pohištvo za opremo mladinskega hostla, je bilo zanje poseben izziv izdelovanje drevaka s starimi orodji, kakršna ima danes le še malokdo. In pridobitev znanj, ki se jih ni mogoče naučiti iz knjig, temveč od zadnjih živih pričevalcev. Denimo katera ravno prav visoka, stara in sloka jelka bo pravšnja za čoln in ob kateri luni jo posekati.
