Gre za povsem enostaven koncept. Turist na spletu preveri stran določene turistične agencije, kjer najde informacije o zbirnem mestu in času ture. Ture se lahko udeležijo vsi, ki se ob določeni uri pojavijo na tem mestu. Na koncu v zameno pustijo – ali pa tudi ne – napitnino po svoji presoji. Seveda je to, da je tura zastonj in ni zahtevano plačilo, zgolj marketinški trik, saj se ve, da ponudniki v zameno za svoje storitve pričakujejo kaj več kot samo stisk roke. Za ponudnika zna biti na dober dan stvar presenetljivo donosna, najboljša reklamo za njih pa so dobre kritike na spletnih straneh in forumih, kjer si popotniki med sabo svetujejo. Trenutno naj bi na stari celini obstajalo kar 67 brezplačnih tur, največ jih najdemo v Španiji.
Ture se zgledujejo po dolgoletnem berlinskem konceptu »poštenih« barov in restavracij, kjer stranke za hrano oziroma pijačo plačajo toliko, kot se jim zdi, da je bila usluga vredna. Prvi, ki so z idejo brezplačnih tur začeli leta 2004, je bila agencija Sandmans New Europe. Omenjena agencija danes brezplačne ture ponuja v osemnajstih mestih, čeprav so bili deležni kar nekaj kritik zaradi svojega pristopa, ki zahteva, da so njihovi vodiči samozaposleni, ter da na turista plačajo nek določen znesek, ne glede na to, kako visoke ali nizke so napitnine, ki jih od njih dobijo.
Tovrstne ture nimajo točno določenih pravil
Nekateri se izogibajo besedi brezplačno ali izjavi, da napitnine niso obvezne. Nekatere tovrstne ture vodijo vodiči z licenco, za katere je to glavni posel, nekatere vodiči, ki to počnejo samo ob vikendih, kot hobi. Jonnie Fielding iz Bowl of Chalk, ki ponujajo kar tri različne tovrstne ture v Londonu, je za Guardian povedal, da je svoje ture ustanovil kot bolj pošteno alternativo »brezplačni turi«, ki se jo je sam nekoč udeležil. Tista njegova tura se je namreč »žalostno končala s tem, da so z občutkom krivde izsiljevali ljudi, da so plačali napitnino«.
Fielding, ki je prvotno svoje ture oglaševal tako, da je po Londonu lepil reklamne letake, pravi, da v njegovem primeru tovrstni model turističnih tur deluje zelo uspešno. »Če ljudje nekaj plačajo vnaprej, se radi pritožujejo glede stvari, recimo nad vremenom med turo, nad tem, da so pričakovali, da gre v resnici za avtobusno turo, da ni šlo za stvar, kot je bila opisana na spletni strani, da so bili ostali turisti v skupini prepočasni,« pojasnjuje. Še ena od prednosti tovrstnih tur za turiste je, da omogočajo bolj spontano potovanje. Če recimo turo prespiš ali pa je tisti dan, ko si bil namenjen na njo slabo vreme, preprosto poskusiš naslednjič.
Sugeriranje napitnine zna biti kočljivo
Jonathan Evans, britanski izseljenec, ki vodi podobno turistično agencijo v Buenos Airesu, je, kot Fielding, izbral tovrstno kariero, da bi pobegnil dolgočasni pisarniški službi. Za Guardian je dejal, da turistom, ki jih peljejo naokrog, nikoli ne sugerira, koliko napitnine naj pustijo. »Zelo neprijetno bi se počutil, če bi ljudem določal, koliko napitnine naj pustijo, saj turo oglašujem kot brezplačno. Če bom določal, koliko naj ljudje dajo denarja v zameno za moje usluge, potem ne gre za nekaj brezplačnega. Pogosto ljudje niso pustili nobene napitnine, toda to je pač del igre.« Hkrati pa Evan poudarja, da zna biti to, da pri tej igri strogo postavljaš pravila, precej kočljivo: »Šel sem na brezplačno turo v nekem drugem mestu in v glavi sem si zamislil znesek, ki ga bom na koncu dal vodiču. Na koncu ture pa nam je vodič sam predlagal znesek, ki je bil v resnici polovica tistega, kar sem nameraval dati.«!
