Srce ljubljanskega sistema izposoje koles Bicikelj bo v hladnejših mesecih, ko se kolesa počasi začenjajo umikati iz obtoka, najbolj na udaru. »To ni več servis, ampak proizvodnja,« je hitro pristavil njegov vodja Cveto Šuštaršič, obkrožen z rezervnimi deli, kopico orodij in lepimi, (zelo) pomanjkljivo oblečenimi dekleti po vseh stenah. »Drugače bi se mi zmešalo, ko sem po ves dan zaprt tukaj notri,« se je nasmehnil. V obtoku je trenutno okrog 360 koles na 36 postajah, Šuštaršič pa jih na dan »obdela« osem do deset, če gre za manjša popravila, zdaj na koncu sezone pa pet, saj nekatera v delavnico prihajajo res zdelana in so potrebna temeljitega servisa. Če pomislimo, da je bilo rekordno kolo doslej v treh letih in pol, odkar sistem deluje, izposojeno kar 12.000-krat, povprečno kolo pa je na dan v obtoku pet ur, je to tudi razumljivo. Zanimiv podatek priljubljenosti sistema v mestu je tudi, da je Dunaj s tisoč kolesi milijon premikov dosegel v šestnajstih mesecih, Ljubljana pa s tristo kolesi – dodatnih 60 in tri postaje so na pobudo in z vložkom BTC dodali letos – pa v sedemnajstih.
Živčni sistem Biciklja po drugi strani predstavlja računalniška aplikacija, ki beleži vse dogajanje na postajah in vodi kartoteko za vsako kolo posebej. To se dogaja ob pomoči koordinatorja projekta Blaža Keršnika, ki skrbi, da se te informacije pretopijo v dejanja na terenu. »Na začetku nismo vedeli, kaj nas čaka, a zdaj smo sistem naštudirali in postali uigrana ekipa. Sproti optimiziramo vzdrževanje in delovanje sistema, vzdrževalne stroške pa nam je doslej uspelo zmanjšati za trideset odstotkov,« je pojasnil. Da bi bili ti čim manjši, so uvedli nekaj tujih, pa tudi lastnih pogruntavščin. Tako so na primer gume napolnjene z gumo iz kavčuka, ne pa z zrakom, da ne bi prepogosto počile, sami pa so si omislili dve dodatni ploščici za okrepitev košare. »V Parizu so jih morali zelo pogosto menjavati, saj sta se na kolesu vozila po dva in je košara hitro počila. A to je nekaj deset evrov stroška, zato smo jih raje okrepili s tema ploščicama, ki ne staneta praktično nič. Se nam je pa že zgodilo, da so se na enem kolesu peljali celo trije, tako da sta bila poleg 'šoferja' še eden spredaj in eden zadaj na blatniku.«
Diplomirali iz prestav
Najbolj pogoste okvare so na zadnjem pestu, prednjih zavorah, košari in na špicah. Nekoč se jim je celo zgodilo, da so jim nepridipravi na postaji na vseh kolesih s kleščami poščipali špice, sicer pa veliko primerov vandalizma nimajo, niti enega kolesa, ki sicer tehta kar 24 kilogramov, pa jim do zdaj niso ukradli. Vsako kolo se trudijo čim bolje in s čim manj stroški popraviti. »A nekatera se vrnejo že čez dva dni, druga pa šele čez pol leta,« je pojasnil glavni serviser Cveto. Prej je delal v kultni ljubljanski tovarni Rog, potem imel lastni servis in trgovino v Slovenskih Konjicah, nato pa je delal v razvoju orodij za Bicikelj v Uniorju, kar ga je tudi znova pripeljalo v Ljubljano, ko so projekt postavljali na noge. »V osnovi so to dobra kolesa s kakovostno opremo, a številni izposojevalci, tresljaji in pogosta uporaba jih seveda zdelajo. Dogajajo se tudi manjše nesreče, nekatera kolesa so po sezoni že res v slabem stanju, a do zdaj smo uspeli vse urediti,« je zaključil. Novo kolo sicer stane okrog 800 evrov, od tega okrog 300 posebna ključavnica za parkiranje na postajah.
Keršnik spremlja tudi statistiko izposoj in temu prilagodi postopno umikanje ob koncu sezone in ponovno dodajanje, če se vreme vmes izboljša, ali ob začetku nove sezone nekje sredi marca. »Dokler je vreme, bomo zunaj,« je zatrdil in dodal, da pozimi vseeno pustijo kakšnih sto koles v obtoku. Že sredi februarja so ob snežnem metežu zabeležili tudi do sto izposoj. Ne vedo, kdo in kako so se sploh peljali, saj je bilo pol metra snega, a uporabnikom želijo čim bolj ustreči. V sistemu lahko spremljajo tudi, če kolo ni bilo v uporabi več kot 24 ur, po čemer lahko sklepajo, da je z njim nekaj narobe, ali če kolo ni pravilno oddano. »Diplomirali« so tudi iz prestav na kolesu, o čemer se je gotovo že spraševal vsak redni uporabnik. »Partnerji so nam svetovali, da v Ljubljani ne potrebujemo prestav, ker je teren večinoma raven. Prestave bi nam predstavljale tudi dodaten problem in strošek. Na začetku so bila kolesa nastavljena na 17. zobnik in so se predvsem starejši pritoževali, da je pedaliranje pretežko, tudi veriga in pogonski sistem pa sta se zaradi večjega trenja bolj obrabila. Potem smo vsa kolesa prestavili na 19. ali 21. zobnik, kar ob hitrosti res pomeni, da včasih goniš v prazno, a je tako najbolj sprejemljivo, pa tudi bolj varno,« je pojasnil namestnik direktorja Europlakata, ki skrbi za projekt Bicikelj, Boštjan Berčan.
V Ljubljani do devetih, drugod le do petih
Podaljšana roka sistema in prvi stik z uporabniki predstavljajo terenske ekipe. Po dve delata v jutranjem terminu od šestih do dveh in dve v popoldanskem od dveh do devetih. »V Parizu in na Dunaju delajo samo do petih,« se radi pohvalijo. Njihovo osnovno delo je, da zjutraj spravijo kolesa na obrobje, ko se v prvi konici od sedmih do devetih ljudje odpravljajo proti centru v službo, in da obratno napolnijo center, ko se od dveh naprej ta začne prazniti. Poleti, ko se mnogi v središče odpravijo tudi na dogodke in druženje, jih čaka še ena konica v poznih popoldanskih urah. »Naš največji problem je promet. Zgodilo se je že, da sem od železniške postaje do Name potreboval uro in pol. Si moreš misliti, koliko uporabnikov si je medtem hotelo sposoditi ali vrniti kolo, jaz pa nisem mogel nič. Prometna kultura v mesto je nasploh zelo nizka. Če mene vprašate, bi zaprl ves obroč in vse preusmeril na kolo ali javni promet,« je pojasnil vodja »terencev« Peter Wolf, tudi sam zagret kolesar. Ekipi sta razdeljeni na sever, ki sega nekje od Dunajske do Zaloške, in jug, ki se razteza od Celovške navzdol, vsi skupaj pa skrbijo za najbolj priljubljene postaje v središču – to so Cankarjeva cesta, Kolodvorska ulica, Kongresni in Prešernov trg.
S sistemom so povezani prek telefona ali tablice, kjer jim posebna aplikacija kaže stanje na terenu. »Na Dunajski je polno,« je rekel študent Anže, pokazal na rdečo piko na zaslonu in že smo se odpravili. Naložila sta nekaj koles in jih prerazporedila k Stožicam, ob tem pa je Peter razložil: »Poskušamo rešiti čim več problemov v isti smeri. Na začetku smo bili še izgubljeni, zdaj pa približno vemo, kje in kdaj bo konica ter katere točke so kritične. A še vedno noben dan ni enak drugemu. Skratka, nikoli nam ni dolgčas.« Izkušnje z uporabniki so različne. »Eni so razumevajoči in hvaležni, te podpirajo in želijo pomagati, drugi pa so vedno nezadovoljni in bi za te tri evre letne naročnine imeli vse. Neka gospa me je dejansko vprašala, ali lahko dobi kak popust, drugi so se pritoževali, zakaj ne morejo imeti postaje kar pred blokom,« je strnil svoje izkušnje. A službe nikoli ne bi menjal, saj je po njegovem sanjska. »Takoj, ko sem izvedel za projekt, sem se javil kot prvi prostovoljec. Na začetku nismo hodili niti na malico in na stranišče, ker smo želeli ustreči uporabnikom,« se je spomnil z nasmeškom in zaključil: »Apeliram na vse, da nam z informacijami o kolesih pomagajo in takoj javijo, če je kaj narobe, saj bomo le tako lahko najhitreje rešili težavo.«