Da nogomet ni le šport, ni dvoma. Zaradi nogometa so ljudje doživljali ekstremna čustvena stanja, nogomet je bil povod za vojno, mnogim revnim ljudem predstavlja upanje, včasih ima celo religiozne elemente. Zna premikati meje v družbi. V zgodbi o deklici Sunakali in njenih nogometnih soigralkah, ki sta jo na 9. festivalu gorniškega filma Domžale v Ljubljani razlagala Bimal Singh Bist, producent in idejni vodja dokumentarnega filma Sunakali, in režiser Bhojraj Bhat, je vidno, kako je nogomet lahko orodje za počasno spreminjanje globoko zakoreninjenih družbenih norm.
Dekleta, ki tekajo za žogo
Sunakali živi v najmanj razvitem delu Nepala, v okraju Mugu v regiji Karnali na severozahodu države. Do Muguja, najbolj odročnega okraja v Nepalu, je mogoče priti le na dva načina, z majhnim letalom ali peš. Cest ni. Ne dovoljuje jih kombinacija goratega reliefa in pomanjkanja finančnih sredstev. V tistih krajih si želijo imeti moške potomce, saj verjamejo, kot sta povedala režiser in producent filma, da bodo šli v pekel, če v družini ne bodo imeli sina. Ženske so zapostavljene in še zdaleč nimajo enakih pravic kot moški. Njihovo življenje naj bi bilo posvečeno le poroki in skrbi za družinska opravila. Večina se jih poroči v najstniških letih, starši jih ne spodbujajo k šolanju, ampak je njihova naloga povezana predvsem z nabiranjem in lovljenjem hrane v gozdu. Življenjske razmere nad 4000 metri nadmorske višine so težke, zdravstvena oskrba je slaba, prav tako prehrana (v filmu je na primer mogoče videti, kako dekleta jedo kruh s snegom, na katerega posujejo poper in sol).
Vse to je videl Bimal Singh, ko je tri leta preučeval ljudstva v Karnaliju, in to zabeležil v knjigi. Tuhtal je, kako bi lahko pomagal prebivalcem, predvsem pa, kako bi zmanjšal neenake možnosti med spoloma, izboljšal zdravstveno oskrbo in možnost šolanja. Domislil si je, da bi deklicam omogočil igranje nogometa in prijavil jih je na turnir do 14 let v drugi regiji, na katerem sodelujejo ekipe z vsega Nepala. Singh je k sodelovanju povabil novinarja Bhojraja Bhata, in projekt se je začel.
Sprva je bilo treba prepričati starše, naj dovolijo dekletom igrati nogomet. »To je bilo za njih nepojmljivo. Ko so prvič videli dekleta tekati za žogo, so se prijeli za usta. Ta kretnja služi za izražanje nesprejemljivega,« je razložil idejni vodja Bimal Singh Bist. Dolgo jih je prepričeval. Razlagal jim je o človekovih pravicah in enakovrednosti spolov. Govoril jim je o nogometnih zgodbah iz prestolnice Katmandu in iz zahodnega sveta. Čeprav v teh vaseh nimajo ne televizije ne elektrike, edino okno v svet pa jim včasih predstavlja radio, vsi poznajo Lionela Messija. »Nogomet enačijo z Messijem.« Vse to je pomagalo, da so se starši omehčali, še bolj pa verjetno nekaj drugega. »Zaupali so mi, ker sem se vračal v njihove vasi, ki so druga od druge oddaljene več dni hoda.« Tamkajšnji prebivalci so vajeni ljudi iz zahodnega sveta, ki jih pridejo obiskat, morda naredijo kakšno prostovoljno delo, potem odidejo in se nikoli ne vrnejo. »Gre le za prazne obljube, kar prebivalce Karnalija prizadene.«
Čast, ki gre sicer le kraljici
Tako so dekleta počasi začela igrati nogomet. Prej nikoli niso videle ne nogometne žoge ne nogometnega igrišča. Žogo sta Singh Bist in Bhat prinesla s seboj, improvizirano igrišče so naredili tako, da so zravnali manjši grič, vodenje treningov pa je prevzel učitelj telovadbe. Preden so odšle na državni turnir, so odigrale prijateljsko tekmo v sosednjem okraju proti ekipi Humle. Dva dni so po gorah hodile do prizorišča tekme, ves čas jih je spremljala kamera. »Nismo imeli scenarija, vse je potekalo spontano, posneli smo za okoli 150 ur snemalnega materiala. Imeli smo tri kamere. Polnili smo jih s solarnim sistemom, ki smo ga nosili s seboj,« pojasni režiser Bhojraj Bhat. Ko so dekleta prišla na cilj, so bila utrujena. Tekmo so po streljanju enajstmetrovk izgubila. Domov so se vrnila objokana. Toda še naprej so trenirala in se kmalu odpravila na turnir. Mugu je zmagal na vseh tekmah, Sunakali je dosegla vseh sedem golov in skupaj s soigralkami je domov odnesla pokal za zmago. Tako je Sunakali postala himalajski Messi. Skupaj s še tremi soigralkami je bila izbrana v nepalsko reprezentanco v tej starostni kategoriji. »Toda ostale tri so se nato poročile,« sta razočarana povedala snovalca filma.
V odzivu okolice je bilo mogoče videti podobno navdušenje kot takrat, ko kakšna svetovno znana ekipa doseže velik uspeh. Prebivalci Muguja so dekleta pričakali na letališču, jim izkazovali čast z mazanjem rdeče barve po obrazu, dovolili so jim celo jahati konje. »To se je zgodilo prvič, kajti konja poleg moških lahko jaha le kraljica,« sta pojasnila režiser in producent filma, ki sta navdušena predvsem nad tem, da je Sunakali postala vzor številnim deklicam in staršem v Nepalu, in upata, da bosta glas o nogometni junakinji iz Himalaje razširila po svetu.
Pravita, da je Sunakali začela spreminjati percepcijo žensk v Karnaliju. »Med menstruacijo ženska ne sme živeti v isti hiši kot ostali člani družine, nikogar se ne sme dotikati, zato dekleta v tem času ne smejo hoditi v šolo. Sicer bi razjezile boga. To smo spremenili, saj zdaj nekatere deklice v šolo hodijo tudi, ko imajo menstruacijo,« je pojasnil Bimal Singh Bist, ki želi še naprej raziskovati ta del Nepala. Želi zgraditi dve srednji šoli v Muguju in Humli z internatom s po 200 posteljami. Z gradnjo solarnega sistema bi jim rad zagotovil toplo vodo. »Voda je tako mrzla, da se deset dni nisem umival, ko sem bil tam,« je dejal. Želi jim priskrbeti agrikulturno tehnologijo, starše pa izobraževati o higieni in zdravju. »Želim si, da bi ti ljudje živeli dlje.« Povprečna življenjska doba v Muguju je 49 let za moške in 39 za ženske, 90 odstotkov žensk pa je nepismenih. Sunakali danes hodi v šolo, nogomet pa igra le občasno. In upa na nove priložnosti.