»V manjših državah, kot so Estonija, Latvija ali Slovenija, se tako in tako vsakdo uči angleščine. Tam nihče ne pričakuje, da se bodo tujci učili njihovih eksotičnih in kompliciranih jezikov.« Takšen je bil opis stanja na področju jezikov, ki ga je v ponedeljek priobčil nemški časopis Süddeutsche Zeitung. Četudi je zvenelo nekoliko dvoumno, je bila Slovenija postavljena za zgled. Namreč, je nadaljeval novinar Matthias Kolb, nad domnevnim dominiranjem angleščine se pritožujejo le v Nemčiji, Franciji ali Italiji, torej v državah, v katerih njihovim jezikom res ne grozi, da bodo izumrli.
Tristo trideset milijonov evrov za prevode
Nemčijo je zajel nov val (politične) skeptičnosti do Evropske unije. Tokrat je zanj poskrbel podpredsednik nemškega parlamenta, poslanec krščanskih socialistov Johannes Singhammer. Na obisku v Bruslju je opozoril, da »se zmanjšuje delež dokumentov, ki so prevedeni v nemščino«.
Pritoževal se je nad tem, da sta angleščina in francoščina v vsakdanjem življenju institucij EU mnogo bolj priljubljeni od nemščine. Nekateri odbori nemškega parlamenta naj bi celo zavrnili določene pomožne dokumente, ker so bili predstavljeni zgolj v angleščini. Nemški parlament torej ne more zavzeti mnenja o določenih zadevah, ker dokumenti v nemščini ne obstajajo, je opozarjal Singhammer. Bruselj pa kljub temu sprejema odločitve! Zato, je sklenil Singhammer, bi morala EU še hitreje prevesti še več dokumentov. Tudi če že zdaj za prevajanje porabi tristo trideset milijonov evrov. Jezik je vendar identiteta, je dejal Singhammer. Po njegovem sta s tem ogrožena »duša in duh« Evropske unije.
V resnici pa velja ravno nasprotno, je opozoril Kolb: Evropa potrebuje manj prevodov in več znanja tujih jezikov. To pa pomeni, let's face it, tudi znanje angleščine.
S tem se velja sprijazniti. Evropska raziskava o jezikovnih kompetencah (ESLC 2011), ki je dostopna na spletu tudi v slovenščini, je pokazala, da v šestnajstih sodelujočih državah angleščina v šolah prevladuje. V zadnjih razredih osnovne šole in v drugem razredu srednje šole je angleščina prvi tuji jezik v trinajstih državah, tudi v Sloveniji. Francoščina je prvi tuji jezik le v Belgiji in, razumljivo, Veliki Britaniji. »V trenutnih dokumentih Evropske unije je velik poudarek na zgodnjem učenju tujih jezikov,« so zapisale avtorice slovenske predstavitve rezultatov raziskave, Tina Rutar Leban, Karmen Pižorn, Tina Vršnik Perše in Ana Mlekuž. »Okolje, ki je prijazno do učenja tujih jezikov, je življenjsko, delovno in učno okolje, kjer se lahko sliši in pride v stik z različnimi jeziki, govorci teh jezikov se v tem okolju čutijo sprejete, učenje tujih jezikov pa se spodbuja.«
Včasih španščina, drugič kitajščina
V resnih lingvističnih razpravah se s položajem najbolj razširjenih jezikov, kot je angleščina, strokovnjaki sicer ukvarjajo, a jih ne demonizirajo. Znanje tujih jezikov je v vsakem primeru prednost. Raziskava Eurobarometer, na spletu dostopna le v angleščini, nemščini in francoščini, je leta 2012 pokazala, da se je štiriinpetdeset odstotkov Evropejcev sposobnih pogovarjati v vsaj enem tujem jeziku, četrtina v dveh, ena desetina pa v treh tujih jezikih poleg maternega. V Sloveniji je takšnih, ki lahko govorijo vsaj v enem tujem jeziku, celo dvaindevetdeset odstotkov. V dveh tujih jezikih se pri nas lahko sporazumeva sedeminšestdeset odstotkov ljudi. Za tuji jezik pri tem štejejo tudi jeziki nekdanjih jugoslovanskih republik.
Vendar hrvaščina, srbščina in bosanščina sploh niso ključne. Evropska raziskava o izobraževanju odraslih je pokazala, da je po zadnjih interpretiranih podatkih iz leta 2007 v Sloveniji tri četrtine odraslih med petindvajsetim in štiriintridesetim letom in skoraj polovica odraslih med petintridesetim in devetinštiridesetim letom govorilo angleško. Malo manj kot tretjina odraslih med petindvajsetim in štiriinšestdesetim letom je govorila nemško, italijansko govorečih je bilo devet odstotkov, francosko govorečih pa slab odstotek.
Znanje tujih jezikov, ki ni slabo, je tesno povezano s šolskim sistemom. Tega pa bi se dalo še izboljšati, pravi Katja Pavlič Škerjanc, strokovnjakinja za področje tujih jezikov na Zavodu za šolstvo. »Na splošno drži, da imamo v Sloveniji konsenz staršev, učiteljev, učencev in javnosti o tem, da je znanje tujih jezikov pomembno,« pojasnjuje. To je pogojeno že s kulturno-zgodovinskim položajem Slovenije. Težava pa je v tem, da v vzgojno-izobraževalnih programih področje tujih jezikov ni dobro opredeljeno. Spremembe, pravi Pavlič-Škerjančeva, so prepogoste. »Kar ena vladajoča politika predpiše, naslednja vladajoča politika že ukine, ne da bi bila odločitev podprta s trdnimi – ali sploh kakršnimi koli – strokovnimi dokazi.« Težava je po njenem tudi v tem, da ni jasno začrtano, katerim jezikom dati prednost, zato ponudba tujih jezikov na šolah pogosto sledi »modnim smernicam«. »Včasih španščina, drugič kitajščina, umerjene in dolgoročnejše usmeritve pa pri tem ni,« opozarja. »Dogajanje je torej nekoliko stihijsko. Pogrešam tudi bolj načrtno in sistematično vpetost učenja tujih jezikov v druge, denimo strokovne predmete. Na tak način bi namreč najlaže rešili težavo s časom, ki ga za učenje tujih jezikov zmanjkuje. Urniki učencev namreč niso neskončno raztegljivi.«
