Fižol prihaja iz Južne Amerike, že Indijanci pa so ga sadili skupaj s koruzo, bučami in konopljo. V Evropi se ga prvič omenja leta 1542, Slovenci pa smo ga začeli gojiti v 17. stoletju. Obstaja tudi legenda, ki pravi, da se je veliki puščavnik sveti Simon na smrtni postelji zaradi lakote, ki je vladala, odrekel mesu in si je za poslednjo jed zaželel – uganili ste, krožnik fižola.
V srednjem veku so fižolu rekli »meso ubogih«, kuhan v mleku ali vodi in nezabeljen pa je bil včasih tudi postna jed. V ribniških krajih so skozi desetletja prizadevanj vzgojili nekatere posebne sorte. Med te sodi tudi fižol ribničan, ki ga poznamo od konca 18. in začetka 19. stoletja. In prav ta fižol ima že dvanajsto leto zapored tudi svoj dan – to je Fižolov dan, ki bo jutri v Hrovači. Tam bodo ponujali tradicionalne jedi iz (česa drugega kot) fižola, običajno pa jih pripravijo okoli dvajset, med paradne sodijo trojka, ričet, jota, fižolova juha in fižolova solata. So pa mutirali tudi nekatere jedi, ki v osnovi sicer ne vsebujejo fižola, a so jim ga »vsilili« – take so denimo fižolove polnjene paprike, fižolove palačinke, fižolova klobasa in celo fižolov sladoled, fižolova marmelada in fižolova potica.
Poraba fižola pri nas upada
Fižol sicer vseskozi povezujemo tudi z neprijetnimi plini, ki jih povzroča človeku, zato je ta sicer okusna hrana postala rahlo stigmatizirana in ob romantičnih ali poslovnih kosilih manj zaželena. Visoka kulinarika ga sicer ne izključuje, a ga uporablja v manjših količinah, ne kot glavno sestavino. Organizatorji Fižolovega dne se te stigme lotevajo z obilico humorja in na svojih stojnicah prodajajo tudi lesene ščipalke. Obstajajo pa tudi drugi »protistrupi«, da vam v družbi ne bo nerodno ali da ne boste po krivem s prstom kazali na koga drugega – nezaželene izpuste lahko ublažimo, če v lonec med kuhanjem fižola dodamo kumino, lovor, majaron, timijan ali koriander. Pomaga pa tudi, če poleg hrane pijemo kislo mleko, zelnico, jogurte, kefir in podobno. Sicer pa še vedno obstaja tisti »oprostite« ali »pardon«. Poraba fižola v Sloveniji sicer upada – danes ga pojemo okoli 1,3 kilograma na prebivalca na leto.
Med povrtninami ima suho fižolovo zrnje visoko energijsko vrednost, saj 100 gramov vsebuje 335 kalorij – to vrednost predstavljajo ogljikovi hidrati, ki zavzemajo 55 odstotkov vseh sestavin v zrnu. Lupina suhega zrna je celulozna in je težje prebavljiva. Z rednim uživanjem fižolovih jedi telo bogatimo s fosforjem, magnezijem, kalcijem, železom in kalijem. Vsebuje pa tudi vitamine iz skupine B, karotin in vitamin C ter vitamin D. Fižol je pomemben vir rastlinskih beljakovin, čeprav nima vseh esencialnih aminokislin. Je tudi bogat vir rudnin, ki so ključni za razstrupljevanje organizma.
Rešen skorajšnjega izumrtja
In katerega fižola se več poje – stročjega ali zrnatega? »Več se poje zrnatega, ker se stročji težje pobira, samo ročno, in se tega nikomur ne da več početi. Razlika med njima pa je tudi vsebnostno velika. Pri stročjem fižolu pojemo tudi luščine oziroma zeleni del stroka, ki ima veliko zelenih barvil in antioksidantov. V stročjem fižolu dobimo še glukokin in inzulinu podoben rastlinski hormon, kar je dobro za diabetike. V vsebini samega fižola pa ni razlik, morda v vitaminu A, ki ga je več v stročjem fižolu – zaradi stroka pač,« pojasnjuje Maruša Prelesnik Zdešar, sicer članica Vaškega etnološkega društva Hrovača, kjer so posebno ponosni na podatek, da je (njihov) fižol ribničan najbolje prodajan v stari Kranjski, zato ne želijo, da gre v pozabo ali izginotje – nedavno je bil namreč skorajda prepuščen izumrtju.
Fižolov dan vsako leto obišče od 700 do 900 ljudi, dejavno na dogodku sodeluje 80 odraslih in 20 otrok, vsi so prostovoljci. Prireditev se financira iz donatorskih sredstev ribniških podjetij, nekaj malega dobijo od občine in Turistične zveze Slovenije. Proračun je odvisen od programa, zaslužka pa je, kot pravijo organizatorji, bore malo.
