Na butični kaseti Tiho, ki ji je sledila nadvse uspešna turneja, so svoje muzike slekli do golega in jim dali prosto pot. Novi zorni kot poslušanja se je poslušalcev dotaknil do te mere, da se turneja Tiho kar noče in noče končati. Ko je že vse kazalo, da bo nocojšnji (že tako ali tako dodatni) koncert v CUK Kino Šiška zadnji v nizu, je sledila še napoved jutrišnje ponovitve; v igri je bila nekaj časa celo nedeljska matineja. Vsega spoštovanja vredno v tem »zvočno« onesnaženem in predvidljivem vsakdanu. Dan D vseeno ničesar ne prepuščajo naključju – v svojem vadbenem prostoru so v teh dneh uigravali že uigran material, za naprej pa obljubljajo, da bodo žlice, kuhalnice, ribežen in steklenice pospravili nazaj v kuhinjske predale. Naš sogovornik Nikola Sekulovič pa tudi – živce.

Začnimo s pogledom nazaj. Kako danes, med vajami za veliki finale, gledate na prehojeno »tiho pot«?

Če bi ves projekt Tiho strnil v en samcat stavek, bi dejal, da smo zdaj malce bolj umirjeni in srečni. Zadevo smo zastavili kot intuitivno, a kompleksno terapijo z negotovim izidom. Lahko bi nas odpeljala v eno ali v drugo smer. Mnogi so nas dobronamerno opozarjali, da gre za samomorilsko potezo, ki je prezahtevna za čase, ko ljudje potrebujejo več preproste ali površinske zabave. Nam se je zdelo ravno nasprotno: glasba potrebuje moč, da seže v srca, prebudi čustva, in slutimo, da nam je to uspelo – glasba je znova dobila moč vplivanja na širše dogajanje.

Vseeno me zanima, zakaj že sklenjeno turnejo danes umetno podaljšujete, saj s tem izgublja svoj prvotni namen in enkratni sijaj?

Zanima nas trenutek, ne spomenik, na katerega bi v svojih intimnih muzejih mislili z nostalgijo. Prav tega si ne želimo, hočemo verjeti, da najboljše stvari niso zakopane v preteklosti, temveč so šele pred nami. Prepoved jasnih ciljev do konca tega leta je bil eden izmed temeljev naše terapije. Naj nas nosi voda. Zdaj veliko razmišljamo, veliko se pogovarjamo med sabo, predvsem pa – končno – veliko delamo. Pri tem se počutimo varne, saj imamo jasno in dorečeno podlago. Prejšnje projekte smo namreč delali v petletnih obdobjih. Zdaj se premikamo veliko hitreje; jesenska turneja je bila samo zagon tihe poti, na koncu nje pa želimo biti presenečeni nad točko, do katere nas bo pripeljala. Odvrgli smo načrtovanje in taktiziranje, raje delamo in hodimo dalje.

Z izdajo nove zgoščenke se je izgubil tudi analogni pridih prvotne kasetne izdaje. Res je, da gre za živi posnetek, ki je vedno drugačen od studijskega, a vseeno, gre za tretji odtenek »istega«. Kot da nam bi s cedejem vrgli poleno pod noge, pa naj bo oštevilčeno ali ne?

Dan D plujemo nemirno kot majhna jadrnica v nevihti. Izdaja kasete v polenu je imela pridih minljivega unikata, digitalni živi album nas pač pelje drugam. Zanima nas raziskati obe smeri, pa še kaj tretjega, saj nismo fundamentalisti – smo radovedni. Kaseta je bila dokument ali analogni zapis negotovega lanskega poletja, cede pa dokumentira krasen zaključek jeseni na domačem terenu.

Po vonju pesmi bi bil za to vsekakor bolj primeren vinilni format.

Razmišljali smo v tej smeri, a s prestižnim LP-formatom bi vsej zadevi pripisali veliko večjo veljavo, kot jo v resnici ima. Ne počnemo namreč nič posebnega, nič, česar mnogi pred nami – in tudi mi – niso počeli že prej. Skušamo le poloviti tistih nekaj redkih delcev, ki nas delajo drugačne od drugih, jih zabeležiti in nadaljevati raziskovanje.

Govoriva o »pobeglih« odkruških, zavoljo katerih je sploh prišlo do opredmetenja ideje Tiho, kajne? Ni namreč skrivnost, da je v osnovi šlo za prenovo razrahljanih notranjih vezi v skupini. Če bendi te anomalije navadno skrivajo, so pri vas odmevale navzven. Zakaj?

Popularna glasba temelji na iluziji. Tudi mi smo se na zunaj kazali v lepši luči, kot je v resnici bilo. To povzroča notranje konflikte, ki se na površju hitro pogasijo z uspešnostjo. To je narobe! Prav zato se nam je zdelo pomembno – zlasti v tem obdobju – resetirati stvari in se dati na preizkus. Glasbe namreč ne delamo samo zase, to je čista floskula. S pomočjo nje komuniciramo z zunanjim svetom, z ljudmi okoli nas, ki jih želimo imeti za sogovornike. Želimo izvedeti, kdo so, kaj se njimi dogaja, kaj je v njih tako posebnega. Želimo tudi, da nas vidijo v oči – oči namreč ne lažejo! Po koncertih tako ne poslušamo več o tem, kako luštni smo bili – zdaj se pogovarjamo o življenjih.

Kako je omenjena konsolidacija moči zazvenela na koncertu? Prepričan sem, da so poslušalci slišali in doživljali špile drugače kakor vi.

Po tihem smo si želeli, da bi ljudje našo glasbo sprejeli individualno in ne kolektivno. Zato smo nastopali po manjših prostorih in – kjer se je dalo – vsaj nekaj ljudi posadili v stole. Presenečeni smo bili, ker je do kolektivnih reakcij prišlo v najbolj tihih, počasnih in intimnih delih koncerta. To nam nakazuje, da v vseh nas tli neka emocija, ki jo v gašenju notranjih požarov z instantnimi obliži dan za dnem zatiramo. Tako v nas kot v publiki se v teh tihih trenutkih zgodi »nekaj«, česar nihče ne zna natančno izraziti. Morda nam bo v Šiški s svojimi komentarji in vprašanji to skrivnost pomagal razvozlati Jure Longyka.

Kako pa je v prostoru za vaje?

Znotraj skupine so zadeve postale dorečene in jasne: raje se družimo, delamo bistveno več, čeprav se ne obremenjujemo z učinkovitostjo, odkrivamo in sprejemamo tudi neugodne lastnosti posameznikov, lažje komuniciramo, bolj odprti smo za nove ideje, ki jih hitreje realiziramo ali opustimo. Po desetih urah dela se ne razletimo več vsaksebi. Zdaj še malo posedimo in se pogovarjamo. In ko že zaklenemo prostor za vaje, se še vedno težko ločimo. Za to nam ni treba biti prijatelji iz otroštva: ko narediš nekaj izjemnega, je to vredno veliko več.

Kaj pa bi se zgodilo z bendom, če do teh krepitev notranjih vezi ne bi prišlo? Bi se lahko celo izkazalo, da je bila turneja Tiho nekakšen labodji spev za Dan D?

V letih 2010 in 2011 nismo naredili prav veliko, razen da smo na vsaki vaji spili vsaj liter žganega. Plaz kreativnosti se je sprožil, ko smo spremenili način dela in osmislili zadevo. Pri tem smo pesimizem in apatijo morali nadomestiti s sloganom: izvedljivo je! Nismo imuni na širše dogajanje. Želimo ga preseči z ustvarjalnostjo. Občutek varnosti znanih enačb smo zamenjali s številnimi neznankami, začenši z izbiro »glasbil«. Tako je žganje počasi zamenjalo vino, vino bevanda in na koncu bevando – glasba.

Zakaj v tej prelomni fazi niste raziskovali naprej, temveč ste se odločili dati drugo in drugačno življenje že znanemu?

Posamezne skladbe so le delčki večjega mozaika. Nekatere so že zdavnaj zbledele, zato smo se jih lahko lotili povsem sproščeno. S tistimi, ki so bile lani še aktualne, je bilo več težav. Ni nas več smela zanimati skladba kot objekt; zanimalo nas je, kdo ali kaj smo mi sami. Odnos do znanega smo poenostavili in zvedeli veliko novega o sebi kot posameznikih. Temu primerno se je pozitivno spremenila tudi dinamika skupine, kar je omogočilo neobremenjen pristop k ustvarjanju številnih novih skladb, ki so zdaj del repertoarja.

Navadno smo skeptični do takšnih in drugačnih prepakiranj. Večinoma gre za občutke, da poskušajo umetniki v pomanjkanju idej – z redkimi izjemami – še enkrat prodati isto stvar na malce predelan način. Vas je bilo kaj strah, da bi vam to očitali? In zakaj ste kljub vsemu poskusili? In vam je uspelo!

Mnogi svojo zgodovino procesirajo podcenjujoče, tako v odnosu do lastnega dela kot do publike. V glasbi se že dvajset let ni zgodilo nič pretresljivega. Skozi trženje »produktov« se je industrija osredotočila na publiko mlajših potrošnikov in se ločila od drugih umetnosti. »Staro«, kot nadomestek in pokazatelj impotence trga popularne glasbe, tako občasno celo sproža vtis »novega«. Pred tem tisočletja ni bilo tako: profesionalci so bili odvisni od naročil aristokracije, vsi drugi pa so glasbo delali ljubiteljsko, torej tudi, če za to niso bili plačani. Oboje pa je težilo k objektivno »novemu«. Popularizacijo glasbe v drugi polovici 20. stoletja je zaznamovalo sodelovanje z umetniki različnih panog. Zdi se mi, da so ta povezovanja po dolgem času znova na dnevnem redu in da se odražajo tudi v aktualnih protestih.

Vas je kaj presenetilo, da vlada takšna histerija za obe reprizi v Kinu Šiška?

Vsekakor! Živimo v času, v katerem je marsikaj težko. Vsi imamo premalo časa, koncentracije, energije in sredstev. Odziv na naš eksperiment kaže, da ljudje mogoče zaznavajo odtenke našega optimizma. Vse se da, treba je vložiti le nekaj napora in ne pustiti, da te nategujejo.

Dan D