Leta 2007, ko smeti še niso bile tako pogosto na dnevnem redu kot danes, tudi ustanovne članice kulturno-ekološkega društva Smetumet niso vedele, kaj natančno želijo. »Ali lahko odgovorneje živimo? Ali lahko drugače razumemo odpadke?« so se spraševale, takrat še precej osamljene v kritičnem razmišljanju o naraščajočem smetenju. Toda njihovo opozarjanje na nedelujoče samoumevnosti ter spajanje umetnosti, ekologije, oblikovanja in igranja z odpadnimi materiali sta se spontano izkazala za dobro pot. »Danes obstajajo ljudje, ki imajo doma škatle, kamor dajejo stvari za Smetumet,« so vesele kreativke, ki jih je osupila količina teh surovin, zaradi katerih je njihova Zibka ob Celovški cesti že premajhna.
Dober odziv po njihovih besedah kaže na to, da je ljudem težko vreči stvari stran, vendar v nasprotju z njimi ne vidijo širokega nabora možnosti, kaj bi še lahko naredili z njimi. »Moramo pa priznati, da za nekatere stvari, ki nam jih prinesejo, tudi same nimamo dovolj bujne domišljije,« se v smehu spomnijo čudaških predmetov, ki so priromali na njihov naslov. Sicer pa je težko verjeti, da jim kdaj zmanjka navdiha, sploh glede na to, da so se v preteklosti že domislile, kako uporabiti kavno embalažo za izdelavo unikatnih torb, kako stare dežnike in zavese predelati v priročne nosilne vrečke, kako spretno preplesti plastične vrečke v cekarje, kako ostanke blaga vdelati v zapestnice ter se modno obleči v stare kravate.
Po pasove v avtomobile
Prav vsak izdelek Smetumet je tako zgodba o zavrženem, napisana prek poigravanja z materialom. »Pogosto si ljudje predstavljajo, da je naša omejitev, da delamo samo iz odpadnih materialov, ampak pravzaprav gre za vir navdiha,« pojasni Alenka Kreč Bricelj, ena izmed treh članic društva, katerega zaščitni znak so med drugim trpežne torbe iz serije SPORTaška. Izdelujejo jih iz ponjav za tovornjake in oglaševalskih ponjav, ki bi sicer po umiku postale nepotrebna navlaka. Od kod pa ta ideja? »Nekoč, ko so nas poklicali ob praznjenju skladišča, smo vzele tudi ponjavo, ki smo jo dolgo samo prekladale, nato pa so se skozi proces oblikovanja in preizkušanja rodile SPORTaške. To ni nov koncept, smo si jih pa zastavile po svoje,« pove Maja Rijavec, ki je sokriva, da je leta 2007 nastalo za slovensko sceno takrat še izstopajoče društvo.
Domiselno so smetumetke pri torbah športnega videza uporabile tudi konferenčne trakove, ki so postali prepogosto in posledično odvečno reklamno darilo. Z njimi so okrepile in skrile robove SPORTašk, jim dodale barvni kontrast, za naramnice pa so uporabile stare pasove, ki so se jih ljudje naveličali. Toda za večje modele so želele nekaj bolj trpežnega, vendar ne novih trakov. Kje jih dobiti? »V avtomobilih!« so ugotovile po intenzivnem razmisleku. »Dogovorimo se z odpadom, gremo tja, hodimo po razbitih avtomobilih in režemo varnostne pasove, potem pa imamo nedeljsko žehto,« se nasmeje še zadnja iz trojice, Maja Modrijan, ki prav tako nosi njihov izdelek in ponosno stoji za njim.
»Ko enkrat začneš delati z odpadki, ugotoviš, da imaš na voljo skoraj vse surovine in ti ni treba kupovati prav nič. Zato gremo tudi do takih skrajnosti,« povzame Rijavčeva, kar hitro pa se izkaže, da je enako tudi pri njihovem delovanju. Njihovi podatki denimo niso natisnjeni na svežih vizitkah, ampak – v duhu društva – na prazni strani kartonske embalaže. Enako se lotevajo tudi birokracije. Na kuvertah prečrtajo logotip, odtisnejo svojega, na papir pa pritisnejo štampiljko »tiskano na odpadnem papirju«. »Smo nevladna organizacija, ki se ukvarja z neprofitnimi projekti, zato vse dopise in prijave uradnim ustanovam pošiljamo na že potiskanem papirju. Od tega ne odstopamo in nismo še kupile belega papirja,« povedo v en glas, Modrijanova pa doda, da so imele doslej težave le z davčno upravo, kjer skenirajo obe strani dokumenta: »Enkrat je bil slučajno na hrbtni strani natisnjen neki zakon in so nas potem spraševali, kaj smo jim želele sporočiti s tem.«
Vse se začne doma
Gre samo za voljo – ali, kot pravijo, za to, da ne menjaš le zaves na oknih, ampak spremeniš tudi svoje navade. Tudi s pomočjo zaves, iz katerih izdelujejo praktične vrečke zaves(t)ne, alternativo plastičnim vrečkam za sadje in zelenjavo. Vedno jih imajo pri roki, ko gredo po nakupih ne le na tržnico, ampak tudi v trgovino, kjer nanje brez težav nalepijo listke s ceno. »Odkar nakupujem z njimi, nisem še nikoli naletela na slab odziv. Moji branjevci še drugim pokažejo, kako se to dela, saj ljudje res pretiravajo. Vsako malenkost dajo posebej, potem pa vse skupaj še v četrto vrečko,« iz prve roke pove Kreč-Bricljeva, medtem ko Modrijanova zaves(t)ne uporablja tudi za kruh. Navadno jo malce čudno pogledajo, potem pa ji vedno ustrežejo.
»Vendar to ni nekaj, česar ne bi ljudje počeli še pred dvema desetletjema. Me ne izumljamo novih stvari, ampak se pravzaprav le vračamo v trajnostni način bivanja naših starih staršev, za katerega ni razlogov, da ne bi obstajal še naprej,« ostaja realna Rijavčeva. Ko jih malce podrezamo, od kod to zavedanje, pa pridemo do zaključka, da najverjetneje izhaja iz domačega okolja. Starši so jim bili najpomembnejši zgled za to, da se marsikaj lahko popravi doma in da ni treba takoj v trgovino po nekaj novega. Zdaj same širijo ozaveščenost na enak način. »Teženje in moraliziranje ne pripeljeta nikamor, največ, kar lahko narediš, je, da si zgled. In tudi, če vse, kar počnemo, ni prineslo večjih sprememb med ljudmi, smo definitivno vplivale vsaj na prvi krog ljudi okoli nas,« poudarja Maja Rijavec.
Pomembna je manjša količina
Alenka ta prenos zelo dobro vidi že pri svojem sinu, ki je samoiniciativno začel v šolo nositi pogrinjek iz blaga in vilico, ki ni plastična: »Našla sva mu tudi škatlo, v katero lahko spravi hrano, ki je ne jé ali pa je ne more pojesti do konca. Lahko jo poje kasneje ali pa jo prinese domov.« Šole bi lahko po njenem mnenju veliko stvari izboljšale, saj zdaj denimo delijo vsakič nove plastične nože, vsaka stvar je pakirana posebej, ostanke pa otroci nosijo nazaj v kuhinjo, namesto da bi jih lahko vzeli domov. »To je norost, ki se jo da povsem zlahka rešiti,« je kritična Kreč-Bricljeva, pripravljena, da se v prihodnosti spopadejo tudi s tem, a trenutno so se najbolj posvetile problematiki odpadnih igrač. Te v okviru projekta pOSEBNI prijatelji, s katerim se bodo ukvarjale še vse leto, predelujejo v igrače – didaktične pripomočke na področju ekologije in inkluzije. Prva stalna razstava bo sledila že zelo kmalu, 19. marca, na otroškem oddelku URI Soča, z njo pa bodo, kot je napovedala Kreč-Bricljeva, skupaj z otroki bolnišnične šole pokazale vrednost drugačnosti v primerjavi s popolnostjo.
Ne glede na vse, kar znajo narediti iz odpadnih materialov, pa se sogovornice zavedajo, da ni bistveno, kako ravnamo z odpadki, ampak da zmanjšamo njihovo količino. »Saj tudi me veliko zavržemo. Veliko več, kot bi pričakovale od sebe. Vedno pomislim, koliko je potem plastične embalaže v nekem domu, kjer ne pazijo tako kot jaz?« ponazori Rijavčeva, ustanovna članica društva, katerega filozofija zelo jasno ni le manifest na papirju, ampak dejansko to, kar članice živijo. Njim ta način življenja ustreza, od drugih pa niti ne zahtevajo, da dobijo čir na želodcu, ker so nekaj vrgli stran ali ker so njihovi čevlji narejeni v Vietnamu. Kot sklenejo, je pomembneje ohranjati zdrav razum in zabaven odnos do življenja ter se osredotočati na pozitivne spremembe.
