Noel in Sue Radford imata največjo britansko družino: v 24 letih se jima je rodilo šestnajst otrok. Devet sinov in sedem hčera. Odkar sta prvič, ona pri štirinajstih, on pri sedemnajstih, postala starša, sta »dobila« otroka v povprečju vsakih sedemnajst mesecev. Sue je dvanajst let preživela noseča. Imata že tudi prvega vnuka, trenutno pa pričakujeta sedemnajstega otroka.
Od 24-letnika do dojenčka
Sue in Noel pravita, da sta presrečna, ker bosta vnovič starša. Sue ima na Facebooku svojo stran, na kateri je napisala, da se bo »aprila prihodnje leto družini pridružilo dete Radford številka sedemnajst«. Pravita tudi, da nimata nobenih problemov s pomnjenjem imen in starosti svojih šestnajstih otrok, ki so stari od 24 let do enajst mesecev. To so Chris (24), Sophie (19), Chloe (18), Jack (16), Daniel (14), Luke (12), Millie (12), Katie (10), James (9), Ellie (8), Aimee (7), Josh (5), Max (4), Tilly (3), Oscar (2) in Casper (11 mesecev). Spola sedemnajstega otroka ne vesta in ga ne želita vedeti vnaprej.
Ves njun naraščaj je zdrav, živahen, ubogljiv, priden in vljuden. Vsi so videti urejeni in lepo oblečeni. Tudi njihov dom v mestu Morecambe v angleški grofiji Lancashire, sicer nekdanji otroški vrtec, je videti lep in urejen. Veliko družino vodi supermama Sue. Oče Noel ima medtem precej dela s peko kruha. Že za svojo družino ga mora speči zelo veliko. Za vzdrževanje družine ga mora speči veliko več – na srečo pa vodi priljubljeno pekarno s številnimi stalnimi strankami. Toda ne njegove stranke ne sosedje največje britanske družine nanjo ne gledajo kritično, kot sicer mnogi Otočani gledajo na številne izmed skoraj dvesto zelo velikih britanskih družin z deset ali več otroki, med katerimi je veliko takšnih, v katerih nihče ne dela, ampak živijo od podpore za brezposelne, otroških dodatkov in drugih oblik socialne podpore. Te družine samo za socialno podporo za plačevanje stanovanjske najemnine britanske davkoplačevalce stanejo dva milijona funtov na leto, saj dobivajo v povprečju 10.526 funtov zgolj za najemnino. Nekaterim velikim družinam brez enega samega zaposlenega člana uspe iz naslova socialne podpore iztisniti do 50.000 funtov na leto. Kritični Britanci zanje pravijo, da se razmnožujejo zato, da bi živeli v brezdelju. Sedanja koalicijska vlada namerava uvesti največjo možno vsoto, ki naj bi jo lahko ena družina dobila v obliki različnih oblik socialne podpore – 26.000 funtov na leto.
Hotela sta imeti tri ali štiri
O največji britanski družini Radford v njihovi soseščini in v njihovem mestu nihče ne reče nič žalega. Vsi pravijo, da sta Sue in Noel odlična starša, otroci pa vljudni in prijazni. Supermamo Sue hvalijo kot izjemno organizatorico družinskega življenja, superočeta Noela pa zaradi trdega dela. S pekarno prispeva levji delež denarja, ki je potreben za preživljanje tako orjaške družine. Za štirinajst otrok seveda še dobivata otroški dodatek (dobivaš ga do osemnajstega leta, če se otroci redno šolajo): to znese približno 1120 funtov na mesec oziroma 13.440 funtov na leto, kar ni malo. Kar nekaj denarja nakaplja tudi iz medijskih nastopov in intervjujev v časopisih, saj vlada za največjo otoško družino veliko zanimanje v medijih, posebej takrat, ko se še poveča. Družina je v Britaniji zaslovela pred dobrima dvema letoma, ko je »nastopala« v televizijskem šovu z naslovom 15 Kids and Counting (Petnajst otrok, pa štetje še ni končano).
Sue in Noel, ki sta odraščala brez staršev, saj so ju oba dali v rejništvo, sta se imela rada že kot otroka. Sue je bila še otrok, ko je prvič zanosila, saj je imela komaj štirinajst let. Oba sta odločno zavrnila vse tiste, ki so jima predlagali, da bi otroka dala v posvojitev. Poročila sta se štiri leta kasneje, ko je bila Sue drugič noseča. Nameravala sta imeti tri do štiri otroke.
Rodila v šestnajstih minutah
Njuno najmlajše, šestnajsto dete, sin Casper, se je rodilo oktobra lani. Tehtal je zdrave dobre štiri kilograme. Porod je trajal vsega šestnajst minut. Kmalu po porodu je Sue izjavila, da si želi še več otrok.
Pri Radfordovih nič ni tako kot pri družinah z bolj tradicionalnim številom otrok. Njihov pralni stroj je eden izmed tistih orjaških pralnih strojev, ki jih lahko vidimo v javnih pralnicah. Na leto morajo kupiti po šestdeset parov čevljev in športnih copat. Tudi nakupi hrane so nekaj posebnega, posebej, kadar gredo v samopostrežbo kot družina. Pri skupnih obrokih jih je za zelo dolgo mizo sedemnajst (ker mali Caspar je iz maminega naročja). Počitnice so si lahko zadnjič privoščili leta 2011, in sicer v obmorskem letovišču Lanzarote v Španiji.
