Skupina je še vedno aktivna. »Moramo se rešiti starih komadov, da nadaljujemo s čim novim,« je razlagal neugnani kreativec, medtem ko je med vožnjo (s primerno rokerskim nizkocenovnim avtom) skozi ljubljansko prometno gnečo vijugal proti Galeriji Lek – kjer si lahko še nekaj dni ogledate razstavo njegovih najnovejših likovnih del, v tem primeru računalniških grafik – in spuščal demo verzije nastajajočih komadov. Ki jih snema na razne načine. Tudi tako, da s snemalno napravo na Kureščku obišče basista Dareta Hočevarja in tam posnameta bas linijo, ali pa vokalista oziroma interpreta besedil, dramskega igralca Ludvika Bagarija, posname prek telefona. No, dejstvo je, da je mlada jazz generacija prepoznala NLP kot tisto kultno zasedbo, ki je davno nazaj igrala glasbo, kakršno bi oni hoteli tudi danes.
Začniva z nekaj zgodovine NLP. Nemara gre za eno najuspešnejših slovenskih glasb v absolutni konkurenci?Ne vem, koliko je uspešna, še danes pa ljudje iz drugih nekdanjih jugoslovanskih republik pomnijo ta bend. V komercialnem smislu nam je uspevalo vsega tri leta. Za našo propagando je bil zaslužen pokojni Dražen Vrdoljak. Na revox kolutar sem v tistih časih snemal vaje in mu pošiljal trakove s posnetki, pri čemer je bil moj namen, da ga zgolj informiram o tem, kaj počnemo, medtem ko je on te posnetke kar predvajal na radiu. To sem zvedel šele pred nekaj leti, s tem me je pa seznanil prav tako pokojni Darko Glavan. Prelomni moment je v vsakem primeru bil takrat, ko smo na festivalu v Subotici dobili nagrado. Eno od treh. Drugi dve so pobrali Šarlo akrobata (kasneje se iz tega benda razvijeta Ekaterina Velika in Disciplina kičme, op.p.) ter zagrebška skupina Film. Fajeton, komad z naše prve plate, je bil kaka dva meseca na prvem mestu v Beogradu.
Podobni primeri so bili še kvečjemu Lačni Franc, Buldožer in Pankrti, morda še Avtomobili, mar ne?Najmočnejši izmed slovenskih bendov v Jugoslaviji so bili zagotovo Buldožer, tudi Pankrti, medtem ko smo bili mi kljub vsemu daleč zadaj. V resnici nismo bili rock'n'roll kot na primer Pankrti. Nismo bili veseljaški.
Katere nastope NLP iz tistih časov imate najbolj v spominu?Predvsem so bili to manjši koncerti v manjših mestih, kot na primer v Kočevju, nekajkrat smo igrali v Menzi, kot zelo ljubega se pa spomnim tudi nastopa v Mostah pri Mengšu, kjer so sicer prvič nastopili tudi reški Paraf.
Da, točno, Moste – ta festival se zdi precej pozabljen del slovenske rock zgodovine. Kateri bendi so še nastopali tam?Zadevi se je resda reklo festival, čeprav je trajal samo en dan. Govori se o Pankrtih, vendar pa mislim, da jih tam ni bilo. Zagotovo je bil še kak kantavtor. Ne vem, če je bil Jani Kovačič... Morda. Ne spomnim se točno. Mislim pa, da se je to zgodilo leta 1978.
Ste nastopili tudi na punk festivalu v Zajčji dobravi?Ne, tisti dan sem šel na kolesu tam mimo in slišal Perota, kako se dere. Jaz takrat Pankrtov nisem poslušal. Saj smo bili prijatelji, predvsem z Duletom sva si bila dobra (Dušan Žiberna, kitarist Pankrtov, op.p.). Danes jih sicer slišim in dojemam drugače, tedaj mi pa niso bili všeč. Pred Pankrti sva imela z Duletom neki bend, iz katerega ni bilo nič. Miha Vipotnik je igral bobne, Dule in jaz kitare, Al Stone, oče fotografa Sunčana, pa bas. Morda tudi nismo vedeli, kaj bi radi. Z Andrejem Trobentarjem sva prav tako igrala v neki predzasedbi kasnejših Begnagrad, ki se je sicer imenovala Šest kilometrov na uro.
Iz kakšnih voda pravzaprav izhajate?V osnovni šoli sem poslušal Beatle in Stonese, potem sem pa na oblikovni šoli spoznal sošolca, ki je bil nor na Zappo, na katerega sem potem tudi sam znorel in naslednjih deset let poslušal samo njega. Zanimivo mi je bilo, da je obstajal avtor, ki je zadeve postavil drugače, in da ni nikogar šmirglal. Ta zvok me je blazno privlačil.
Ko človek odraste, mu zadeve, ki mu kot najstniku niso bile všeč, postanejo sprejemljive. Zadnjič sem poslušal Toto in se počutil blago bedasto ob misli na to, kako sem se jim znal posmehovati, še bolj pa njihovim fenom.Nekoč so veljali za absolutne avtoritete, vendar pa mene niso privlačili, ker so bili enostavno preveč popularni. No, danes je problem v tem, da niti ni nič novega. Šola ti lahko pomaga, vendar pa najboljši glasbeniki prihajajo s ceste. Naši jazzerji pretežno igrajo zadeve, ki se jih naučijo v šoli. Zato zveni vse precej enako, ni kakega velikega avtorskega prispevka. Morda smo dežela imitatorjev. Če pogledaš, kateri humor je pri nas najbolj uspešen, so to imitacije. Mi je pa všeč Jurij Zrnec, ki se je spustil delati z Avseniki. Je korak pred drugimi, upam pa, da čez deset let ne bo tako, da bodo vsi komiki pri Avsenikih.
No ja, zadnjič sem tudi Petra Lovšina videl v Raketi pod kozolcem ali neki takšni oddaji?Perota tam še nisem videl, Domiclja pač. Fante pač zanima denar.
Kar načeloma vendarle ni nič slabega, konec koncev gre za šovbiznis in nič drugega. A nekaj drugega bi rad – in sicer da primerjate art oziroma jazzy rock sceno iz časov vaše mladosti in akterje iz današnjih dni, torej mladince, s katerimi sodelujete skozi sedanje NLP oziroma jim sledite kako drugače.Res je, razen Dareta Hočevarja na basu dandanes pri NLP igrajo mladi ljudje, ki niso podobni ljudem izpred 30 let oziroma se od nekdanjih akterjev razlikujejo po tem, da so bistveno bolj specialistično usmerjeni na svoj inštrument. Zelo malo je mlajših ljudi, ki bi znali gledati na stvari širše. Nekoč so bile scene bistveno bolj prepletene. Ljudje so se zanimali za več zadev, ne samo za svoj inštrument, ampak tudi za poezijo, slikarstvo, gledališče, film. Danes se glasbeniki zanimajo samo za glasbo, kitaristi samo za kitariste, basisti samo za basiste. Je pa velika stvar, da so mlajši člani NLP zraven zato, ker jim je to všeč, saj zaradi denarja enostavno ne morejo biti, ker ga ni. Je pa tudi tako, da sem se sam šele zadnja leta naučil veliko tega, da lahko spravim naprej glasbo sam. V studiu mislim. In danes mi je precej lažje narediti komad kot nekoč, ko smo prišli na vajo in naredili neko temo. Po drugi strani pa trajajo zadeve danes lahko tudi dlje, saj tehnologija omogoča možnost popravljanja, kar te potegne vase. Ko enkrat začneš in padeš noter, se tega ne moreš znebiti.