Nekoč so vaški fantje med sabo tekmovali, kdo bo zgodaj zjutraj na veliko noč prvi počil, torej ustrelil s karbidovko in tako kolegom pokazal, da ni zaspanec. Tradicija velikonočnega pokanja je pri nas že zelo dolgo udomačena. Etnologi pojasnjujejo, da temelji na starodavnem poganskem obredu odganjanja zlih duhov, ki naj bi ga v nekem obdobju prevzelo krščanstvo, pokanje pa naj bi ponazarjalo pokanje skal Kristusovega groba ob njegovem velikonočnem vstajenju.
V času pred drugo svetovno vojno so velikonočno grmečo budnico oznanjali praviloma z na tleh stoječimi možnarji premera cevi pet centimetrov in več, s katerimi so upravljali praviloma odrasli možje in fantje. V navadi je bilo, da so to počeli na cerkvenih tleh. V brežiški občini denimo je bila najbolj znana takšna točka razgledna cerkev sv. Vida nad Čatežem ob Savi, od koder se je po pripovedovanju starejših občanov pokanje možnarjev slišalo res daleč.
V Sloveniji pokajo že 300 let
Klasične velikonočne možnarje danes pri nas uporabljajo v jeseniškem Kulturnem društvu Možnar Koroška Bela, nekaj posebnega, da ne rečemo novega pri nas, pa ob različnih prireditvah radi pokažejo člani Društva ročnih možnaristov in športnega streljanja Rogatec-Rogaška s sedežem v Rogatcu. Kot novost imamo v mislih dejstvo, da so rogaški ljubitelji pokanja z ročnimi možnarji društvo registrirali šele leta 1996.
»Ročni možnarji so k nam prišli pred kakimi 300 leti s sosednje Hrvaške, tam jim pravijo kubure, začeli pa so jih uporabljati kakih 50 let prej kot na tleh Slovenije,« pripoveduje predsednik društva, 66-letni Martin Šlamberger, ki v društvu opravlja še funkcijo skupinovodje. Torej tistega, čigar »komande« morajo ob nastopih v javnosti ali pri vadbi ostali člani ekipe strogo upoštevati, da ne bi prišlo do kakšnega neljubega pripetljaja.
Prve kubure, pri nas jih zaradi prvotnega načina vžiganja smodnika s pomočjo kremena imenujemo tudi kremenjače, čeprav ta naziv označuje zlasti starinske puške, zgodovinopisje kot orožje postavlja v leto 1474, ko so jih uporabljali pri obrambi pred Turki. Kremen na sprožilu je pozneje zamenjala vžigalna kapica.
Pokanje je kar drag šport
Ko vprašamo, ali je rokovanje z ročnimi možnarji nevarno, nam Šlamberger pove, da ob upoštevanju vseh varnostnih pravil ni – in da se jim je v vseh letih delovanja, med katera šteje tudi tista pred formalno ustanovitvijo društva, zgodila samo ena nezgoda, ki se je k sreči končala brez posledic. »Ravno meni se je to zgodilo pred kakimi desetimi leti. Domnevam, da sem prezgodaj vstavil vžigalno kapico, pravimo ji kapsl, in ko sem šel nabijat po svorniku, je petelin iz neznanega razloga preskočil in je počilo. Kladivo je odneslo strahovito daleč, kuburo zlomilo, meni pa razen nekaj dobljenih pikic od smodnika po obrazu ni bilo nič. Po tistem dogodku so me postavili za skupinovodjo in odtlej nismo zabeležili nobene nezgode več,« se zasmeji Šlamberger.
Skupino rogaških ročnih možnaristov danes vabijo na številne etnološke, kulturne in druge dogodke, pokajo tudi ob »okroglih« rojstnih dnevih, porokah in podobno. Registrirani so kot kulturno in kot športno društvo. Kot kulturno zato, ker s svojim delovanjem ohranjajo del nekdanje kulture in običajev, kot športno pa zato, da imetniki ročnih možnarjev lahko pridobijo nujne orožne listine, čeprav je s temi po malem še vedno križ. Ko je na prelomu tisočletja stopil v veljavo nov zakon o orožju, se je število ročnih možnaristov pri nas z nekdanjih 220 prepolovilo na približno 100.
Priti do orožne listine namreč ni tako poceni. Po opravljenem plačljivem zdravniškem pregledu je treba plačati še tečaj in izpit iz rokovanja s strelnim orožjem in posebej še za rokovanje z eksplozivnimi snovmi. In če želi nekdo nabaviti še lastni ročni možnar in uniformo, skupni stroški hitro narastejo na dva tisočaka. Dodatne težave lahko nastanejo tudi pri sami nabavi ročnih možnarjev, saj te oblike »pokalic«, ki niso ne top ne pištola, obstoječi zakon ne zajema zadosti natančno. Pri opisih posameznih kategorij orožja je namreč najti zgolj navedbo cevnega možnarja, kar pa ni nujno (odvisno od tega, kako si zadevo posamezni uradnik razlaga), da velja tudi za ročnega.
Napaka stane pletenko vina
Ročnih možnarjev ni mogoče kupiti v nobeni trgovini z orožjem, proizvajajo pa jih pri nas tudi ne. Novi člani rogaškega društva jih tako največkrat podedujejo od svojih starejših kolegov, ki so ta hobi že opustili, ali pa jih kupijo na Hrvaškem, kjer je te vrste dejavnost veliko bolj živa kot pri nas, saj imajo »kuburaši« registriranih 30 društev, ki se srečujejo na rednih letnih shodih ali »smotrah«, kot jim pravijo. Teh se kot edini predstavniki Slovenije udeležujejo tudi naši Rogačani. Nekoč, ko so imela ta srečanja še tekmovalni značaj, so v znanem svetišču Marija Bistrica pri naših sosedih osvojili tretje mesto. Žirija je ocenjevala usklajeno delo in videz ekipe, sočasno sproženje in bila še posebej pozorna na to, ali je možnar komu zatajil. Tovrstnih tekmovanj danes zaradi preveč motečega grmenja, ki je ob nastopu 30 ekip donelo skoraj ves dan, danes ne prirejajo več. Šlamberger pove, da vsakega možnarista v zadrego najbolj spravi trenutek, ko mu orožje zataji, ko kljub pritisku na petelina ne poči. Takšen, lahko bi rekli do neke mere sramotni dogodek osmoljenec po nepisanih pravilih društva lahko opere samo s petlitrsko pletenko vina.
Kot smo že omenili, Rogačani nastopajo na raznih kulturnih in družabnih prireditvah, nobeno leto pa ne manjkajo pri tradicionalni velikonočni budnici v domačem okolju. Poleg tega že nekaj let na praznik 1. maja iz spanca mečejo Brežičane, za svojega, resda bolj kot ne častnega člana, pa imajo tudi tamkajšnjega župana Ivana Molana. Kot smo izvedeli, je na sprožilec ročnega možnarja ob neki priložnosti pritisnil celo celjski škof Stanislav Lipovšek.
Nastopali so že tudi s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, saj uverturo 1812, opus 49 skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega v nekem delu spremlja tudi grmenje topov, ki jih v orkestru seveda ne premorejo. V Ljubljani so jih takrat oblekli v všečne uniforme iz kdo ve katerega stoletja, ki še danes predstavljajo neke vrste zaščitni znak društva. Visoki črni klobuki s širokimi krajci, rdeče-zelen telovnik in črni jopič, hlače in visoki usnjeni škornji dajejo videz, kot da v resnici prihajajo iz nekega drugega časa. Šlamberger meni, da bo društvo, ki danes šteje 90 članov, še dolgo delovalo, saj imajo v svojih vrstah tudi zadosti mlajših od 40 let. Najstarejši član je 78-letni Stanko Krivec iz Rogatca.
