Pred šestdesetimi leti je novozelandski alpinist in raziskovalec Edmund Hillary skupaj s šerpo Tenzingom Norgayem kot prvi osvojil najvišjo točko sveta – Mount Everest. Na znameniti vrh je v zadnjih desetletjih stopilo več kot 4000 alpinistov, svoje življenje pa je na gori pustilo skoraj 300 ljudi, samo letos že osem. Pa lahko tem plezalcem sploh lahko rečemo alpinisti v pravem pomenu besede?
Množična turistična romanja
Leta 1967 je legendarni alpinist Reinhold Messner napisal esej z naslovom Umor nemogočega. V njem je razglabljal o spoznanju, da se moderni alpinizem preveč naslanja na tehnične pripomočke in materiale ter tako zatira tisti prvinski odnos med plezalcem in goro, kjer bi morali zadostovati znanje, klini in vrv.
Če se preselimo iz Messnerjevih domačih Dolomitov v Himalajo, lahko v zadnjih letih opazimo še stopnjevanje alpinističnih absurdov. Ugledni alpinist Ralf Dujmovits je lanskega maja presunil javnost s fotografijo z Everesta, ki prikazuje neverjetne kolone ljudi, ki se plazijo proti vrhu najvišje gore na planetu. Za medije je takrat povedal: »Zaradi težkih pogojev sem skušal čim hitreje sestopiti. Bil sem na višini 7900 metrov in na pobočju gore sem zagledal dolgo vrsto ljudi. Približevalo se mi je 39 ekspedicij hkrati, kar je pomenilo več kot 600 ljudi. Najprej sem pomislil: kako absurden prizor. Nato pa, da se jim gotovo ne bo vsem uspelo vrniti.« In res se je zgodila nesreča. Takrat so umrli štirje plezalci.
Interaktivno grafiko vzpona na Mount Everest si lahko ogledate na tej povezavi.
8848 metrov visoki Everest že desetletja buri duhove in na svoja pleča privablja najdrznejše med alpinisti. V času množičnega turizma pa se za vzpon na vrh sveta odloča vse več amaterskih plezalcev. Za določeno vsoto denarja lahko verjetno danes res dobiš vse. Kot je pred leti zapisala nemška novinarka Billi Bierling, je bila šokirana nad prizorom baznega tabora pod Everestom. Tam lahko bojda danes dobiš vročo prho, dostop do spleta, televizijo in sveže jagode. Sezona za vzpon na Everest se začne konec marca in konča v začetku junija. V tem času naj bi bilo v prvem baznem taboru tudi več kot 700 ljudi. »Mnogi od teh si ne znajo niti nadeti plezalnih derez ali pravilno držati cepina.« Cena za vzpon na Everest naj bi se začela pri 20.000 evrih na osebo, vendar ta »turistični« aranžma vsekakor ne nudi dovolj usposobljenih vodnikov in opreme.
Na vrh kar s – kolesom
V zadnjih desetih letih naj bi bil že splošen trend, da se že skoraj od prvega baznega tabora uporablja kisikove jeklenke. Pred tem se je kisik uporabilo, če sploh, na višini 8000 metrov. Dujmovits se z vzponov spominja prizorov, ko so ljudje vso zalogo kisika porabili, še preden so dodobra začeli vzpon. Eden od plezalcev je s seboj celo nosil kolo, saj naj bi že od nekdaj sanjal o spustu s te gore. Nepalske agencije, ki nudijo vzpone na Everest, naj bi svoje goste brezbrižno privabljale prek spleta, ne glede na fizično pripravljenost posameznika. Mnogi alpinisti zato močno zagovarjajo uveljavitev regulativ, ki bi za turiste omejile vzpone na goro. Mnogo pohodnikov, ki preživijo sestop, se namreč znajde v nepalskih bolnišnicah zaradi podhladitve, ozeblin in višinske bolezni.
V spominu na vzpon sira Edmunda Hillaryja pa nekateri vodniki prav v teh dneh razmišljajo, da bi na tehnično najbolj zahtevnem predelu vzpona, ki je Hillaryja privedel do meja zmogljivosti, namestili lestev. S tem naj bi zmanjšali gnečo. Frits Vrijlandt, predsednik Mednarodne alpinistične in plezalske zveze (UIAA), se o tem strinja. »Lestev bi se uporabljala zgolj za sestope, tako da vzponi ne bi bili ogroženi,« je pojasnil za Guardian. Kaj bo naslednji korak v želji po zaslužku?