Da v vasi Studenec pri Krtini blizu Domžal uprizarjajo igro Butalci, se je dalo biti opozorjen tudi prek veleplakatov. Na njih je dolga vrsta datumov uprizoritev, ki daje vedeti, da predstavo igrajo štirikrat na teden. Na Studencu oziroma v lokalnem kulturnem društvu Mirana Jarca se torej ne hecajo.
Odpravili smo se tja. V četrtek zvečer. Prizorišča ni težko najti. Minuto ali dve od avtocestnega izvoza Krtina te na dogajanje opozori napis nad cesto, prav tako pa te tudi že lahko pritegnejo luči poletnega gledališča, ki se skozi krošnje okoliških dreves prebijajo v padajoči mrak. Že od daleč je torej jasno, da ne boš gledal predstave na kamionu ter gasilskih klopeh, vendar pa v začetku devetdesetih let zgrajeni gledališki avditorij od blizu vseeno dodatno preseneti s svojim šarmom. Nenadležno betonske tribune s približno 1000 kovinsko-plastičnimi sedeži imajo pred temi dovolj prostora za noge slehernika. Takšnih bi si človek želel tudi v Stožicah. Zavoljo naklona približno 20 stopinj gledališče deluje spektakularno, tudi gledalcem v zgornjih vrstah pa je dogajanje na odru kot na dlani. Prav na vrhu stoji kontejner, v katerem imajo mesto upravljalci zvoka in luči; tudi ta kljub gradbinsko-proletarskemu poreklu deluje umetniško. In nad glavami gledalcev seveda valovi pomična (nekoč se je reklo platnena) streha, medtem ko je oder primernih dimenzij tudi za najpompoznejše domislice.
Že to, da v majhnem zaselku naletiš na takšen objekt, malo preseneti. Toda zadeva ni od včeraj. Na Studencu so prvo predstavo, ki se je takrat dejansko zgodila pod kozolcem, izvedli avgusta leta 1949, tradicija uprizarjanja poletnih gledaliških komadov – večinoma zajemajo iz domače zakladnice – pa je bila do danes prekinjena vsega nekajkrat.
Vranec in množica prostovoljcev
Travnik, ki je služil kot parkirišče, je ob pol devetih zvečer deloval skoraj poln. Tega večera je na predstavo prišlo dobrih 700 ljudi. Vstopnica stane 15 evrov. »Ni povsem polno, je pa kar v redu,« je povedal poba, ki je usmerjal avtomobile. Prvi, ki je opozoril nase, je bil konj. Vitki športniški vranec v zaodrju oziroma na posebnem delu parkirišča za sodelujoče in službene osebe izza gledališča. Sum, da je konj del predstave, se je izkazal za pravilnega: med igro je prišel na oder. Tako kot tudi nastopaško razpoloženi pes iz soseščine, ki je svojo »vlogo« prav tako izvedel s samozavestno lenobnostjo rutinerja – kot da bi bil v scenariju. »Kar pa ni bilo prvič. Pojavi se večkrat, pride na oder in gre,« je kasneje pojasnil režiser predstave Alojz Stražar, gledališki veteran, sicer gonilna sila Poletnega gledališča Studenec, ki sam ravnokar slavi 50-letnico ubadanja z raznimi scenskimi postavitvami.
Na parkirišču se je pred odprtim prtljažnikom preoblačil moški. Ljudje, ki to počnejo, se praviloma odpravljajo gobarit ali kaj podobnega. On ne. Oblačil se je v igralski kostum; po službi se je pripeljal odigrat predstavo. »Trikrat, štirikrat na teden, ja. Plus več mesecev vaj. Morda je kdaj za trenutek nadležno, načeloma pa to rad počnem,« pravi možak.
Iz veselja, torej. Znaten del predstave temelji na prostovoljstvu. Igralcem se eventualno krijejo potni stroški, sicer pa v predstavi bolj ali manj sodelujejo zastonj. Ali pač za krompirjevo solato z dunajskim zrezkom po predstavi. »Samo na ta način se da uprizoritev sploh pripraviti. Brez splošnega razumevanja, ki vlada v tem okolju, ne bi šlo. Že tako je predstava precej draga. Približno 60.000 evrov so stale priprave in izvedba, brez ljubiteljske pomoči bi bila pa še enkrat dražja,« pove režiser Stražar.
Velika mera predanosti
Vendar pa je prostovoljstvo oziroma ljubiteljstvo na Studencu po drugi strani nadvse solidno podprto s profesionalnim znanjem. Tako med igralskim kadrom (soprogo butalskega župana na primer igra Pija Brodnik, slovenska sopranistka z biografijo tudi na Wikipediji) kot med liki v ozadju, kakršni so izvedenci za svetlobo, sceno, kostume, koreografijo, masko, glasbo, pričeske. Medtem ko se v predstavi na odru zvrsti okoli 80 nastopajočih, zaledna ekipa šteje 22 ljudi, med njimi pa lahko naletiš na Slavka Avsenika mlajšega, Romana Končarja ali Gorana Bogdanovskega.
Spremljajoči izvedenec gledališke stroke ta večer me opozori, da so kostumi, v katerih so se po zaodrskem dvorišču sprehajali številni igralci in igralke, prava stvar. Torej zaresno sešita oblačila, ki ne razpadejo ob prvi priložnosti. Za kar sta, kot izvemo, poskrbeli gospe v leseni hiški poleg avditorija, kostumografinja Nada Slatnar in njena asistentka Ana Homar, ki sta tudi v minutah pred predstavo še vedno v nizkem startu, če bi se kakemu igralcu kaj pokvarilo ali strgalo. »Lepo, da ste naju obiskali. Navadno na nas, ki ne stojimo na odru, kar pozabijo in se zdi, kot da bi vse prišlo iz zraka. Pa sva vse sami sešili, več kot dva meseca sva šivali vsak dan – od petih, šestih popoldne do poznega večera,« poudari gospa Slatnar, ki razloge za svoje udejstvovanje pojasni preprosto: »Sama sem upokojena kostumografinja in enostavno ne morem brez gledališča, gospa Ana je pa izvrstna šivilja, ki je z nami že pet let in prava škoda je, da se nam ni pridružila že prej, ker je res neverjetna.«
Že prvi takti melodije, s katero se je predstava odprla, so dali slutiti, da muzikaličnosti ne bo manjkalo. Ob odličnem zvoku, ki so ga omogočali številni nad odrom viseči mikrofončki ter lepo nastavljeno ozvočenje v avditoriju, se je dalo med predstavo slišati par vrhunskih solo pevskih točk, pa tudi zbor je bil na nivoju. Butalci na Studencu so neke vrste na pol muzikal: plesno-glasbeno-gledališka igra, v kateri tudi najbolj obrobni igralci, torej osebki zunaj fokusa velikih večdesetglavih prizorov, ne zabušavajo, ampak tvorno in uigrano izvajajo številne stranske prizorčke ter humorne gibe, medtem ko za lascivnejše momente skrbi ekipa butalskih mažoretk s plesnimi intervencijami.
Brez aktualnih podtonov ne gre
Butalci, zbirka humoresk, ki je bila pod tem naslovom izdana šele leta 1949, torej že po smrti njenega avtorja Frana Milčinskega, je itak slovenska literarna klasika – ki pa je, zdi se, v teh časih nadvse aktualna. Že samo po zaznavno povečani uporabi izraza »butalski« sodeč. Alojz Stražar, ki je tekst tudi priredil, je več kot dveinpolurno gledališko igro zastavil na dveh zgodbah. V prvi butalski gasilci po zaslugi samemu sebi zahvaljujočega se butalskega župana Nakresana dobijo novo brizgalno, vendar pa veselico pokvari razbojnik Cefizelj, ki iz lokalne cerkve ukrade kip sv. Florijana, sicer tudi zavetnika gasilcev. Ta moment izkoristi mati županja, da se izreče proti noviteti, kot je brizgalna, oziroma da zadominira nad svojim možem in Butalami nasploh. S svojo avtoriteto razdeli Butale na zagovornike in nasprotnike naprave, iz česar se zadeva hitro sprevrže v vstajo oziroma rebeljon proti županu, ki pa ga butalski policist zaduši z grožnjo nasilja. »Zadevo sem želel aktualizirati. Rebeljon se denimo navezuje na Maribor,« pove režiser, zdi se, da tudi kanček vprašujoče, češ če se nam morda ni zdelo, da je šel predaleč. Nikakor, mu odgovorimo. Še bi bilo kaj prostora.
V drugem dejanju potem Cefizlja, v katerega se je medtem zaljubila županova hči, ujamejo, a ga zavoljo silovite intervencije matere županje, ki dojame, da je lopov tako in tako najbolj primeren ženin za že sicer zaljubljeno hčer, pomilostijo, v daljši perspektivi pa mu obljubijo celo mesto župana. Predstava se konča z zedinjenjem županove hčerke in glavnega občinskega malopridneža. »Prelepo je bilo,« je podala mnenje predstavnica avtobusa upokojenk z Lavrice, medtem ko je neka druga starejša gospa pripomnila še, da se ji je zdel lanskoletni Švejk bolj smešen. Na Studenec bo do začetka avgusta, ko se bodo ponovitve Butalcev predvidoma končale, bojda prišlo 20 organiziranih avtobusnih obiskov, registracije na parkirišču pa so govorile o tem, da gledalstvo prihaja iz vseh smeri, vključno s Primorske. Najbolj zvesto občinstvo je bojda iz Radeč.
No, na Studenec smo se odpravili tudi po odgovor, kaj bi lahko bila srž butalstva, v naših krajih bojda prevladujočega miselnega sklopa. »Butalci niso neumni, ampak so pametni ljudje. Vsaj mi, ki jih igramo, jih moramo tako videti in se v to vživeti,« pove Konrad Pižorn - Kondi, profesionalni igralec, ki je izvrstno upodobil župana. Režiser Stražar navrže: »Prepirljivost, nadutost, nečimrnost.« Vtis podpisnika pa je, da butalstvo krasi predvsem silovit talent za konformizem ter oportunizem, za katerega se zdi, da mu zares do živega ne moreta priti nobena religija ali ideologija.
