Na oder ga je zvabil Papež

Že več kot pol stoletja se preživlja izključno s petjem

V Sloveniji ni pevca in ga še nekaj časa ne bo, ki bi se tako dolgo preživljal izključno s petjem. Mnogi drugi iz njegove generacije so si pomagali z redno službo. Marjana Deržaj je bila zaposlena na radiu, Lado Leskovar tudi, Majdo Sepe je podpiral soprog z dobro službo.

»Marsikdo me vpraša in se čudi, da se mi še sploh ljubi kar naprej nastopati. Ne moreš brez tega, to je kakor cigareta za kadilca,« je leta 2007 razlagal v pogovoru za revijo Mariborčan. »Oder je mamilo, dati nekaj publiki je čudovito. Ne morem razumeti tistih, ki se veselijo upokojitve. Jaz o njej ne razmišljam. Nikoli ne razmišljam, da bom moral oditi.«

V utemeljitvi državnega priznanja so v uradu predsednika vlade zapisali, da je Nipič s svojim žametnim baritonom in glasbenim erosom prvič osvojil publiko kot profesionalec leta 1962. Naj dopolnimo ta podatek: prvič je zapel 5. decembra 1962 v koprskem hotelu Triglav.

Osemnajstletni Alfi je začel pripravništvo v mariborski tekstilni tovarni (MTT), ko ga je v Astoriji nagovoril bobnar Fritz Papež, s katerim je nekoč obiskoval srednjo glasbeno šolo. Od devetih do poldneva ga je prijatelj prepričeval, naj gre z njim nastopat na obalo. »In me je nazadnje prepričal. Po tednu dni sem se vrnil v MTT, šel sem k direktorju in sva se dogovorila, da bom sporazumno zapustil službo. Mati je znorela, oče pa je rekel:  'Pusti ga, saj ga bo minilo.' Še danes me ni minilo,« se Nipič spominja začetka svoje glasbene kariere.

Po obalni avanturi je Alfi 12 let vsak dan prepeval v Mariboru, razen poleti, ko se je selil od Kopra do Dubrovnika. Praviloma je pel najbolj priljubljene popevke, italijanske kancone in hite iz Anglije in ZDA.

Ko te za pomoč prosi Slavko Avsenik...

Nipičevo kariero je najbolj zaznamovalo nepričakovano povabilo. Leta 1973 je nastopil v radijski oddaji Studio 14, prepeval je popevko V brigadi. Nekaj tednov kasneje je v Kazinski dvorani vadil nastop za Slovensko popevko. Zmotil ga je Jože Kušar, nekdanji direktor Radia Maribor. »Gospod Nipič, rad bi vam predstavil mojega svaka; ali bi prišli malo ven?« ga je vprašal. Zunaj ga je čakal Slavko Avsenik. Povedal mu je, da ga je slišal peti v omenjeni oddaji. »Ali ste nam voljni malo pomagati?« ga je vprašal Slavc.

Nipič je v glavi najprej začel premlevati izgovore. K Avsenikom ga namreč ni vleklo, v tistem času je uspešno nastopal s hrvaško zasedbo Klang, ki je bila zastavljena po vzoru Blood, Sweat & Tears oziroma Chicago. To je bil takrat Nipičev svet, ne pa narodno-zabavna glasba. »Po pravici povedano; nisem upal Avsenikom reči ne in sem privolil,« je opisal odločitev, ki je pomembno vplivala na njegovo glasbeno ustvarjanje in prepoznavnost.

V Nemčiji je z Avseniki nastopal pred večtisočglavim občinstvom v razprodanih dvoranah, med drugim tudi v Berlinski filharmoniji. V Frankfurtu so imeli koncert isti dan kot Rolling Stonesi. Oboji so bili razprodani. »V tistih letih so bili Avseniki fenomen. Ko sem to ugotovil, sem se umiril, saj nisem pričakoval te širine,« je razložil Nipič.

O slavi te glasbene skupine se v Sloveniji ni vedelo veliko, saj so bili »Oberkreinerji« podcenjevani. Ta odnos je spremenil njihov velik oboževalec Stane Dolanc. Ko so po nekem velikem Avsenikovem koncertu v takratnem časopisju o njem kritično pisali, češ da se prodajajo pri okupatorju, je urednike opozoril, da je to glasba, ki nas Slovence ponese v svet.

Avseniku ni bilo najbolj všeč, da je Nipič še zmeraj nastopal v drugih skupinah. Hotel ga je imeti izključno zase. Za dolgoročno zvezo je poskrbel generalni direktor družbe Telefunken. Na frankfurtskem letališču je Nipiču ukazal, da se mora v eni uri odločiti, ali bo podpisal pogodbo z neomejeno klavzulo, ki je terjala, da mora dati dve leti prej odpoved, če hoče zapustiti Avsenike. Povedali so mu še, da bodo javnosti sporočili, da so ga zamenjali, če bi zavrnil ponudbo. Nipič je podpisal. Z Avseniki je neprekinjeno nastopal 17 let.

Delo v tujini je bilo vznemirljivo, a hkrati naporno, imeli so tudi po 21 koncertov na mesec, poleg tega Nipič ni samo pel, temveč je bil tudi šofer. »Res smo se vsi navozili, a je bilo kljub temu fantastično! Še zdaj, kadar grem v Gradec, se ustavim na kavi pri prvi bencinski črpalki, če se ne, sem potem nervozen. To mi je prišlo v kri,« je razkril.

Mariborčan z vsem srcem

Alfi Nipič je v preteklosti že dobil uradna priznanja – leta 2004 nagrado Maribora za ambasadorstvo Maribora in Štajerske. Guverner ameriške države Ohio mu je v Clevelandu predal plaketo za zasluge, ker s petjem promovira slovensko državo in glasbo. V Torontu so mu leta 2004 podelili zlati mikrofon.

Nad odnosom medijev do slovenske glasbe je zaskrbljen. »Z žalostjo zaznavam, kako nas iz dneva v dan vse bolj okupira hrvaška glasba. Slovensko zabavno glasbo vrtijo na radiih od polnoči do treh zjutraj, ker morajo izpolniti kvoto predvajanja,« je bil kritičen v oktobrskem intervjuju za nedeljsko izdajo Večera. »Gre za majhnost naroda, ki pristaja na to, da je vse drugo boljše kot naše. Premalo nacionalnega ponosa je v nas. Če sam sebe ne ceniš, te drugi tudi ne bodo.«

Ob njegovem 70-letnem jubileju so nogometni navijači v Ljudskem vrtu razgrnili napis Alfi, vse najboljše za rojstni dan! »Ja, s tem so me prijetno presenetili. Hvala jim,« je bil ganjen Nipič. »Med tekmo pojejo Štajerca. Ja, Štajerec je postal pesem štajerskih domoljubov, slovenskih domoljubov. Pojem ga povsod po Sloveniji. Sem na koncertu v Postojni z odra v mikrofon zakričal 'Maribor!' in mi je vsa dvorana odgovorila 'Šampion!'«

Nipič je in bo zmeraj ostal zvest Mariboru. »Slavc mi je rekel, naj se preselim v Ljubljano, ker bi lažje sodelovala. Pa sem mu odgovoril, da zame v Evropi ni mesta, ki mi je toliko daleč, da po opravljenem delu ne bi mogel oditi domov v Maribor. Tako sem navezan nanj, da ne bi mogel živeti drugje.«