Pred leti je Ljubljana gostila kar precej eminentnih in v tistem času »vročih« glasbenih imen. Nirvana je leta 1994 tu izpeljala svoj zadnji koncert v celoti (povsem zadnjič so sicer nastopili v Münchnu, a je bil tam koncert močno skrajšan), konec osemdesetih let so Halo Tivoli zasedli The Cure, ob koncu tisočletja je za Bežigrad prišla Metallica, leto zatem pa v Tivoli Rage Against The Machine. Leta 1998 so množico na bežigrajskem stadionu na vrhuncu slave razvneli celo The Kelly Family, ena izmed redkih pop senzacij, ki je Ljubljano obiskala v najboljših letih – če ne štejemo brezčasnih Leonarda Cohena in Boba Dylana. Tu in tam koncert pri nas sicer še vedno priredi kakšno veliko ime, a običajno s precejšnjo »zamudo«.
Prevelike vojske osebja
Matjaž Manček, pomočnik direktorja za glasbeni program v Kinu Šiška, zatrjuje, da je v prvi vrsti prav gotovo problematičen majhen in nestabilen trg. »Kadar govorimo o koncertnih zvezdah najvišjega ranga, se je treba zavedati, da gre za ogromna podjetja, potujoče vojske osebja in opreme, ki za svoj pogon potrebujejo milijonske zneske in ki veliko denarja tudi generirajo. Za izvajalca s takšno ekonomijo za seboj je število nastopov na določeno turnejo omejeno. Menedžment se povečini osredotoči na največje in najbolj stabilne trge, kamor Slovenija seveda ne spada.« Sogovornik pojasni še, da se na tem zemljevidu praviloma znajdemo le po zaslugi verižnih dogovorov mednarodnih koncertnih megakorporacij, ki zakupijo po več koncertov v določeni regiji: »Potem jim je zaradi nižje 'grosistične' paketne cene izvajalca pravzaprav skoraj vseeno, če določen koncert v Sloveniji propade, kot denimo pred leti Madonnin, ali ima izgubo, kot na primer Nelly Furtado.« Medtem pa poudari, da na publiko iz tujine lahko računamo le, če gre za visoko stopnjo ekskluzivnosti dogodka, kar pomeni, da izvajalec na isti turneji ne nastopa v bližnji soseščini, kar pa je, ko gre za velike koncerte, precej redek pojav. Se pa tuje občinstvo k nam dokaj pogosto pripelje na srednje velike dogodke.
Prav tako prekaljeni organizator koncertov, Igor Vidmar, je prepričan, da se velika imena raje ustavljajo v sosednjih državah, ker gre tam za bistveno večje trge in je s tem število potencialnih obiskovalcev precej večje kot pri nas. Že denimo Zagreb je v tem pogledu skoraj trikrat večji od Ljubljane. »Slovenija je v terminologiji koncertne dejavnosti 'sekundarni trg' in žal še vedno v istem košu kot vzhodna Evropa in Balkan.« Poleg tega Vidmar opozarja, da je Ljubljana umeščena v radiju le nekaj sto kilometrov od štirih velikih mest: Münchna, Budimpešte, Dunaja in Bologne. Za velike koncerte pa imajo vsa ta mesta boljšo infrastrukturo. Tako nam manjka objekt, ki bi lahko gostil največja imena in bi sprejel okoli 50.000 obiskovalcev. »Večji stadion od Ljubljane imata denimo celo manjša Videm in Trst, vendar tam lokalne skupnosti izdatno finančno podpirajo koncerte,« poudarja Igor Vidmar.
Med krivce gre šteti tudi splet
Matjaž Manček ne more mimo tega, da naša najnovejša dvorana v Stožicah ni ravno najustreznejša, ker se v procesu planiranja k sodelovanju ni pravočasno povabilo strokovnjakov s področja akustike in produkcije glasbenih dogodkov. Opozarja pa tudi, da se nekateri objekti v bližnji tujini veliko bolje tržijo. »Beograjska Arena se recimo aktivno vključuje v evropske in svetovne povezave dvoran tega ranga in aktivno tudi producira koncertne dogodke, obe Areni, tako zagrebška kot beograjska, pa sta po mojih informacijah stroškovno dostopnejši za zunanje organizatorje. Zaradi tega se ni čuditi, da nekateri slovenski organizatorji večje dogodke raje promovirajo v Zagrebu in Beogradu kot v Ljubljani.« Čeprav pristavlja, da je hrvaško finančno ministrstvo dvignilo davek na vstopnice, zaradi česar se dogaja obrnjeni trend: hrvaški organizatorji skušajo dogodke seliti k nam ali pa jih celo odpovedujejo, kar za Hrvaško pomeni izpad velikega dela dobička, ki ga je v zadnjih letih skovala z vse uspešnejšim festivalskim turizmom. »Iz tega primera bi morala nauk potegniti naša kulturna in davčna politika ter namesto o dvigu davka na vstopnice raje razmišljati o znižanju davka na zgoščenke na nivo davka za knjige.«
Tudi veliki evropski festivali so delni krivec, da Slovenija težko privabi zvezdniška imena. »Kapaciteta festivalskih prostorov je bistveno večja od dvoran pa tudi mnogih stadionov, kar posledično glasbenikom prinaša višje honorarje. Festivali so na evropski koncertni sceni v zadnjem desetletju tako postali prevladujoči, turnej pa je manj ali so krajše, kar pomeni, da je za majhno Slovenijo, ki nima ogromnih festivalov, težje pridobiti velike izvajalce,« še eno plat izpostavi Igor Vidmar.
Še večja težava pa je seveda, da so cene, ki jih postavijo zvezdniške zasedbe ali posamezniki, za naš majhen trg poletele v nebo. Bojan Rojko iz Agencije Antonov razkriva, da so razlike v zahtevanih honorarjih v primerjavi z desetletjem ali dvema nazaj precejšnje. »Mnogi glasbeniki, ki so nam bili nekoč še dosegljivi, nam danes niso več, in sicer najbrž predvsem zaradi proporcionalnega dviga honorarjev na račun zastonjskega 'downloadanja' glasbe prek spleta.« Vidmar pa primakne, da je donedavno kupna moč ves čas naraščala in s tem tudi cene vstopnic, vendar predvideva, da bo kriza zadnjih let kaj kmalu spremenila tržne razmere.
Turbofolk popularnejši od popa
Glede vprašanja, katera velika glasbena imena se splača pripeljati k nam, so si sogovorniki enotni, da je treba upoštevati sorazmerje kar nekaj dejavnikov. »Gre za profesionalno presojo o razmerju med trenutno popularnostjo, potencialno atraktivnostjo, trajno kakovostjo, stroški, ceno vstopnice in drugimi specializiranimi parametri oziroma informacijami, ki jih moramo organizatorji upoštevati, če hočemo zmanjšati tveganje in povečati možnost, da bo dohodek pokril stroške in ne bomo bankrotirali,« je izčrpen Vidmar. Bojan Rojko pristavi, da je dobiček v primeru velikih tujih izvajalcev relativno nizek glede na rizičnost možne izgube, prvo uho Kina Šiške pa zatrjuje, da je smešno govoriti o tem, da se pri nas organizacija velikih koncertov finančno splača.
Vsi v en glas zatrjujejo tudi, da je rockerska in metalska publika pri nas veliko zvestejša, številčnejša in aktivnejša od poslušalcev popa. Tako je ob narodno-zabavnih veselicah, zabavah z balkanskim turbofolkom ali elektronsko glasbo (zaradi veliko manjših stroškov in tehnične zahtevnosti ter vsesplošne okuženosti med mladimi s to zvrstjo glasbe si veliko lažje privoščimo svetovno znane didžeje) najmanj tvegana organizacija koncertov, ki prisegajo na »težje« zvoke. »Te zvrsti imajo dovolj stalne publike, saj so del trajne mladinske subkulture, medtem ko je pop bolj vezan na trenutne trende, ki lahko hitro minejo. Prav zato je pri pop zvezdnikih problem zapoznelega prihajanja k nam veliko večji kot pri drugih žanrih,« z gotovostjo trdi Igor Vidmar.
Temu pritegne tudi Matjaž Manček, ki poudarja, da je gostovanje »muh enoletnic«, ki jih izvržejo napihnjeno oglaševanje ali Youtube, z zamudo povsem brezpredmetno. »Takšni glasbeniki so ustvarjeni zato, da v čim krajšem času poberejo čim več denarja in slave, nato pa se jih zamenja z novim, podobnim izvajalcem. Glasbenika na vrhuncu kratke slave pa skoraj gotovo ne bomo videli pri nas, saj gostuje le na plačilno najmočnejših trgih, medtem ko kasneje pobira ostanke po sekundarnih trgih, kamor sodi tudi Slovenija.« Tako Mančku kot Vidmarju pa se nikakor ne zdi problematično, če nekaj let po njihovih medijskih vrhuncih gostimo glasbenike, ki svojo vrednost in kakovost vseskozi ohranjajo na enako visoki ravni. Predstavnik Agencije Antonov pa ob tem meni, da se pravi oboževalci določenega glasbenika običajno požvižgajo na to, ali je že v zatonu. Prav zaradi takšne publike vidi kot smiselno potezo k nam privabiti tudi izvajalce, ki sicer ne polnijo več ravno velikih stadionov in dvoran.
Po vstopnice zadnji hip
Zadolženi za glasbeni program v Kino Šiška jasno in glasno pove, da organizacija koncertov v Sloveniji nikakor ni panoga, s katero bi se kovalo velike dobičke. »Gre bolj za poslanstvo glasbenih zanesenjakov, ki želimo izvajalce, ki jih cenimo, pripeljati k nam.« Bojan Rojko pristavi, da je Slovenija v evropskem prostoru precej edinstvena tudi po tem, da morajo organizatorji velikih koncertov, če si želijo kolikor toliko spodobnega obiska, objave priskrbeti v 150 do 200 medijih. Matjaž Manček pa, čeprav objave v medijih vidi kot seveda zelo dobrodošlo pomagalo, meni, da gre predvsem za prepričevanje že prepričanih, zaradi česar upa, da mediji v prihodnje ne bomo le naznanjali posameznih koncertnih dogodkov, temveč bomo z aktivnim sledenjem tujim scenam posredno vpleteni že pri sami izbiri izvajalcev, ki naj bi obiskali Slovenijo.
Poleg vseh naštetih težav organizatorji pogosto omenjajo tudi, da je slovenska publika fenomen v tem smislu, da z nakupom vstopnic čaka do zadnjega. Sogovorniki so nekako enoglasni, da je ta trend povezan z vse manjšo kupno močjo, problematičnimi prodajnimi akcijami, saj številni organizatorji tik pred dogodkom vstopnino močno znižajo ali jo celo ukinejo in raje računajo na dohodek od gostinstva, mnogi pa najbrž mislijo tudi, da koncert ne bo razprodan in zato do konca odlašajo, ali ga bi sploh obiskali ali ne. »V Kinu Šiška smo imeli v zadnjem mesecu pet razprodanih dogodkov in že opažamo, da to zdaj pozitivno vpliva pri predprodaji drugih dogodkov,« na primeru pojasni Manček. Igor Vidmar, ki kot doslej organizacijsko najzahtevnejši koncert izpostavlja nastop nemških metalcev Rammstein, saj ta vključuje tudi obilico pirotehnike, pa poudarja, da se vstopnice za nekatere glasbene dogodke izjemno dobro prodajajo tudi že mesece prej. Tako je ravno zasedba Rammstein, ki bo pri nas ponovno gostovala konec meseca, že skorajda razprodala stožiško areno, menda pa precej hitro kopnijo tudi vstopnice za Nicka Cava, ki bo novembra zasedel Dvorano Tivoli. Poleg omenjenih od velikih imen letos v Sloveniji že začetek prihodnjega meseca pričakujemo Marka Knopflerja, julija pa še kanadskega poeta Leonarda Cohena.
